Sklep o razkritjih s strani bank in hranilnic

Banka, ki za izračun kapitalske zahteve za kreditno tveganje uporablja pristop IRB, mora razkriti naslednje informacije:

o datumu izdaje dovoljenja za uporabo pristopa IRB in morebitnem postopnem uvajanju pristopa IRB;

obrazložitev in pregled:

strukture notranjih bonitetnih sistemov in primerjava notranjih bonitetnih ocen z zunanjimi,

notranjih ocen parametrov tveganja, ki se ne uporabljajo samo za namen izračuna kapitalske zahteve za kreditno tveganje po pristopu IRB, temveč tudi za druge namene,

procesa za priznavanje kreditnih zavarovanj in upravljanja z njimi,

mehanizmov upravljanja in nadzora notranjih bonitetnih sistemov, vključno z opisom njihove neodvisnosti, zanesljivosti in preverjanja njihove ustreznosti;

opis notranjega bonitetnega procesa, ločeno za naslednje kategorije izpostavljenosti:

do enot centralne ravni držav in centralnih bank,

do institucij,

do podjetij, vključno z majhnimi in srednje velikimi družbami (SME), posebnimi kreditnimi aranžmaji in odkupljenimi denarnimi terjatvami, ki spadajo v to kategorijo,

iz naslova bančništva na drobno, ločeno po vrstah izpostavljenosti, za katere se v skladu s 102. členom sklepa o pristopu IRB, uporabljajo različne korelacije,

iz naslova lastniških instrumentov;

Poleg tega mora banka opisati vrste izpostavljenosti, ki so vključene v kategorije izpostavljenosti iz točke (c), opredelitve, metode in podatke za ocenjevanje in potrditev primernosti PD in, kjer je primerno LGD (in CF), vključno s predpostavkami, uporabljenimi pri izdelavi ocen teh parametrov tveganja, ter opise pomembnih odstopanj od opredelitve neplačila, kakor je določeno v 28. do 31. členu sklepa o pristopu IRB, vključno z opisom vpliva teh odstopanj.

vrednosti izpostavljenosti za vsako od kategorij izpostavljenosti, navedenih v prvem odstavku 17. člena sklepa o pristopu IRB; vrednosti izpostavljenosti do enot centralne ravni držav in centralnih bank, do institucij in do podjetji, kjer banka uporablja lastne ocene LGD (in CF), se razkrijejo ločeno od vrednosti izpostavljenosti, za katere banka ne uporablja lastnih ocen;

za kategorije izpostavljenosti do enot centralne ravni držav in centralnih bank, do institucij, do podjetij in iz naslova lastniških instrumentov, razčlenjene na zadostno število bonitetnih razredov dolžnikov (vključno z bonitetnimi razredi neplačnikov), ki omogočajo razumno razlikovanje kreditnega tveganja:

skupni znesek izpostavljenosti ločeno, po postavkah sredstev in zunajbilančnih postavkah,

za banke, ki uporabljajo lastne ocene LGD, z izpostavljenostmi tehtano povprečje LGD v odstotkih,

z izpostavljenostmi tehtano povprečje uteži tveganja,

za banke, ki uporabljajo lastne ocene CF, znesek zunajbilančne izpostavljenosti in z izpostavljenostmi tehtano povprečje vrednosti izpostavljenosti za vsako kategorijo izpostavljenosti;

za kategorijo izpostavljenosti iz naslova bančništva na drobno in za vsako od vrst izpostavljenosti iz četrte alinee točke (c) tega člena, bodisi razkritja iz točke (e) tega člena (če je mogoče na ravni skupine izpostavljenosti), bodisi analizo izpostavljenosti (po postavkah sredstev in zunajbilančnih postavkah) glede na zadostno število razredov EL, ki omogočajo razumno razlikovanje kreditnega tveganja (če je mogoče na ravni skupine izpostavljenosti);

oslabitve oziroma rezervacije, oblikovane v poročevalskem obdobju, za vsako kategorijo izpostavljenosti (za izpostavljenosti iz naslova bančništva na drobno, za vsako vrsto izpostavljenosti iz četrte alineje točke (c) tega člena) in primerjavo s predhodnim poročevalskim obdobjem;

opis dejavnikov, ki so vplivali na stopnjo izgube v poročevalskem obdobju (na primer, da so bile pri banki stopnje neplačila, dejanski LGD in dejanski CF višji od povprečnih v predhodnem poročevalskem obdobju);

ocene banke v primerjavi z dejanskimi rezultati skozi daljše obdobje. To mora vključevati najmanj informacijo o ocenah izgub glede na dejanske izgube v vsaki kategoriji izpostavljenosti (za izpostavljenosti iz naslova bančništva na drobno za vsako vrsto izpostavljenosti iz četrte alinee točke (c) tega člena) skozi obdobje, ki je dovolj dolgo, da omogoča razumno oceno učinkovitosti notranjih bonitetnih procesov za vsako kategorijo izpostavljenosti (za izpostavljenosti iz naslova bančništva na drobno, za vsako vrsto izpostavljenosti iz četrte alineje točke (c) tega člena). Če je primerno, mora banka te informacije nadalje razčleniti tako, da izdela analizo stopenj neplačila in, v primeru bank, ki uporabljajo lastne ocene LGD (in CF), tudi analizo dejanskih LGD in dejanskih CF glede na ocene teh parametrov tveganja.