(1)
Za potrošniško pogodbo se po tem zakonu šteje pogodba o prenosu premičnin ali pravic na potrošnika ter pogodba o opravljanju storitev potrošniku.
(2)
Za potrošnika se po tem zakonu šteje oseba, ki pridobiva stvari, pravice in storitve predvsem za osebno uporabo ali uporabo v lastnem gospodinjstvu.
(3)
Za potrošniško pogodbo se po tem zakonu ne štejeta prevozna pogodba in ne pogodba o opravljanju storitev potrošniku, če se te po pogodbi opravljajo v celoti izven države, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče.
(4)
Ne glede na druge določbe tega zakona se za potrošniško pogodbo uporablja pravo države, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče:
(5)
V primerih iz prejšnjega odstavka stranki z dogovorom o izbiri prava ne moreta izključiti prisilnih določb o varstvu potrošnikovih pravic, ki jih vsebuje pravo države, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče.