1. V tej konvenciji izraz “rezident države pogodbenice“ pomeni katerokoli osebo, ki je po zakonih te države dolžna plačevati davke zaradi svojega stalnega prebivališča, prebivališča, sedeža uprave, kraja ustanovitve družbe ali kateregakoli drugega podobnega merila, in vključuje to državo in vsako njeno politično enoto ali lokalno oblast. Vendar pa ta izraz ne vključuje nobene osebe, ki je v tej državi zavezana plačevati samo davek od dohodka iz virov v tej državi ali premoženja, ki ga ima v njej.
2. Kadar je zaradi določb prvega odstavka posameznik rezident obeh držav pogodbenic, se njegov status določi takole:
a)
šteje se za rezidenta samo tiste države, v kateri ima na razpolago stalno prebivališče; če ima stalno prebivališče na razpolago v obeh državah, se šteje samo za rezidenta države, s katero ima tesnejše osebne in ekonomske odnose (središče življenjskih interesov);
b)
če ni mogoče opredeliti države, v kateri ima središče življenjskih interesov, ali če nima v nobeni od obeh držav na razpolago stalnega prebivališča, se šteje samo za rezidenta države, v kateri ima običajno prebivališče;
c)
če ima običajno prebivališče v obeh državah ali v nobeni od njiju, se šteje samo za rezidenta države, katere državljan je;
d)
če je državljan obeh držav ali nobene od njiju, pristojna organa držav pogodbenic vprašanje rešita s skupnim dogovorom.
3. Kadar je zaradi določb prvega odstavka oseba, ki ni posameznik, rezident obeh držav pogodbenic, si pristojna organa držav pogodbenic prizadevata rešiti to vprašanje s skupnim dogovorom. Če takega dogovora za namene te konvencije ni mogoče doseči, oseba ni upravičena do ugodnosti, ki so zagotovljene s to konvencijo.