2. člen
DAVKI, ZA KATERE SE UPORABLJA KONVENCIJA
1. Ta konvencija se uporablja za davke od dohodka in premoženja, ki so uvedeni v imenu države pogodbenice ali njenih političnih enot ali lokalnih oblasti, ne glede na način njihove uvedbe.
2. Za davke od dohodka in premoženja se štejejo vsi davki, uvedeni na celoten dohodek, celotno premoženje ali na sestavine dohodka ali premoženja, vključno z davki od dobička iz odtujitve premičnin ali nepremičnin, ter davki od povečanja premoženja.
3. Obstoječi davki, za katere se uporablja konvencija, so zlasti:
a)
v Sloveniji:
(i)
davek od dobička pravnih oseb,
(ii)
davek od dohodka posameznikov, vključno z mezdami in plačami, dohodkom iz kmetijskih dejavnosti, dohodkom iz poslovanja, kapitalskim dobičkom in dohodkom iz nepremičnin in premičnin (dohodnina),
(iii)
davek od premoženja,
(iv)
posebni davek na bilančno vsoto bank in hranilnic;
(v nadaljevanju “slovenski davek“);
b)
v Litvi:
(i)
davek od dobička pravnih oseb (juridini÷ asmen pelno mokestis),
(ii)
davek od dohodka fizičnih oseb (fizini÷ asmen÷ pajam÷ mokestis),
(iii)
davek od podjetij, ki uporabljajo kapital v državni lasti (palűkanos už valstybinio kapitalo naudojimą),
(iv)
davek od nepremičnin (nekilnojamojo turto mokestis),
(v nadaljevanju “litvanski davek“).
4. Ta konvencija se uporablja tudi za kakršnekoli enake ali vsebinsko podobne davke, ki se po datumu podpisa konvencije dodatno uvedejo k že obstoječim davkom ali namesto njih. Pristojna organa držav pogodbenic drug drugega uradno obvestita o kakršnihkoli bistvenih spremembah svoje davčne zakonodaje.