Potencialno škodljive lastnosti GSO je treba ugotoviti z analizo lastnosti GSO, zlasti tistih, ki so rezultat genske ali druge spremembe obstoječih lastnosti prejemnega organizma v povezavi z lastnostmi:
-
ki izhajajo iz prejemnega ali starševskega organizma,
-
ki izhajajo iz vključka,
-
vektorja,
-
izvornega organizma (če se ta v postopku uporablja) in
-
novo nastalega organizma.
Pri prejemnem ali starševskem organizmu se za določitev potencialno škodljivih lastnosti GSO presoja:
-
narava patogenosti, virulentnosti, infektivnosti in toksičnosti ter prenašalcev bolezni,
-
narava v organizmu že prisotnih vektorjev in zunanjih dejavnikov, ki bi lahko mobilizirali vneseni genski material, ter pogostost aktivacije,
-
narava in stabilnost mutacije, ki onesposobi funkcijo obstoječega gena, če obstaja,
-
druge predhodne genske spremembe,
-
nabor gostiteljev prejemnega ali starševskega organizma, kadar gre za tak primer,
-
druge pomembne fiziološke spremembe novo nastalega GSO in njihova stabilnost, kadar gre za tak primer,
-
naravni habitat in geografska razširjenost,
-
pomembnost njegovega vključevanja v procese, ki potekajo v okolju,
-
medsebojno vplivanje in učinki na druge organizme v okolju, vključno z možnimi kompetitivnimi ali simbiotskimi lastnostmi, in
-
sposobnost tvorbe struktur, ki omogočajo preživetje.
Kadar gre za poskuse fuzije prokariontskih vrst, kjer vključek ni dobro okarakteriziran, se za določitev potencialno škodljivih lastnosti GSO pri izvornem organizmu presoja:
-
narava patogenosti, virulentnosti in infektivnosti ter toksičnost prenašalcev bolezni,
-
narava prvotnih vektorjev, kjer se ugotavlja nukleotidno zaporedje, pogostost mobilizacije in specifičnost ter prisotnost genov za odpornost na protimikrobne snovi in antibiotike,
-
nabor gostiteljev izvornega organizma in
-
druge pomembne fiziološke značilnosti.
Pri vključku se za določitev potencialno škodljivih lastnosti GSO presoja:
-
specifična identiteta in funkcija vključka,
-
raven izražanja vnesenega genskega materiala,
-
izvor genskega materiala, identiteta in značilnosti izvornega organizma, kadar je to primerno,
-
lokacija vnosa genskega materiala in
-
možnost insercijske aktivacije ali deaktivacije genov prejemnega organizma.
Pri vektorju se za določitev potencialno škodljivih lastnosti GSO presoja:
-
narava in izvor,
-
struktura in količina kateregakoli vektorja in nukleinske kisline izvornega organizma,ki ostane v novo nastalem organizmu in
-
pogostnost mobilizacije vnesenega gena in njegova sposobnost za prenos genskega materiala, če je vektor prisoten v novo nastalem organizmu.