42. člen
(struktura bonitetnih sistemov)
(1)
Bonitetni sistemi morajo upoštevati značilnosti tveganja dolžnikov in izpostavljenosti.
(2)
Bonitetni sistemi morajo vsebovati bonitetno lestvico dolžnikov, ki količinsko opredeljuje izključno tveganje neplačila dolžnika (PD). Bonitetna lestvica dolžnikov ima najmanj 7 bonitetnih razredov za plačnike in najmanj enega za neplačnike.
(3)
"Bonitetni razred dolžnikov" pomeni kategorijo tveganja v okviru bonitetne lestvice dolžnikov v bonitetnem sistemu, v katero se razvrstijo dolžniki na podlagi posebnih in jasnih bonitetnih meril, iz katerih so izpeljane ocene PD. Borznoposredniška družba mora dokumentirati odnos med bonitetnimi razredi dolžnikov glede na oceno PD, ki jo vsebuje vsak razred, in merili, ki se uporabljajo za določanje navedene ocene PD.
(4)
Borznoposredniška družba, ki ima svoje izpostavljenosti osredotočene na določen segment trga in na določen razpon ocen PD, mora imeti dovolj bonitetnih razredov dolžnikov v tem razponu PD, da se lahko izogne pretiranim koncentracijam dolžnikov v posameznem bonitetnem razredu. Znatne koncentracije v okviru posameznega bonitetnega razreda mora podpreti s prepričljivimi empiričnimi dokazi, da bonitetni razred dolžnikov, v katerem je prišlo do koncentracije, obsega ustrezno ozek razpon ocen PD in da ocena PD za vsakega izmed dolžnikov v tem bonitetnem razredu spada v navedeni razpon.
(5)
Bonitetni sistem borznoposredniške družbe, ki uporablja lastne ocene LGD, mora vsebovati ločeno bonitetno lestvico izpostavljenosti, ki izkazuje izključno na LGD vezane značilnosti izpostavljenosti.
(6)
"Bonitetni razred izpostavljenosti" pomeni kategorijo tveganja v okviru bonitetne lestvice izpostavljenosti v bonitetnem sistemu, v katero se razvrstijo izpostavljenosti na podlagi posebnih in jasnih bonitetnih meril, iz katerih so izpeljane lastne ocene LGD za te izpostavljenosti. Opredelitev bonitetnega razreda vključuje opis, kako se izpostavljenosti razvrstijo v bonitetni razred, in opis meril, ki se uporabljajo za določanje ocen LGD.
(7)
Znatne koncentracije v okviru posameznega bonitetnega razreda izpostavljenosti se podprejo s prepričljivimi empiričnimi dokazi, da bonitetni razred izpostavljenosti obsega ustrezno ozek razpon ocene LGD in da ocena LGD za vsako izmed izpostavljenosti v tem bonitetnem razredu spada v navedeni razpon.