86. člen
(Dejavniki tveganja)
Notranji modeli za merjenje tveganj morajo zajemati zadostno število dejavnikov tveganj, odvisno od stopnje aktivnosti banke na zadevnih trgih. Če je dejavnik tveganja vgrajen v notranjem modelu banke za vrednotenje finančnih instrumentov, ne pa tudi v notranjem modelu za merjenje tveganj, mora banka odločitev o njegovi izpustitvi utemeljiti Banki Slovenije. Poleg tega mora notranji model za merjenje tveganj zajeti nelinearnost opcij in drugih produktov ter tveganje korelacije in bazično tveganje. Če banka uporablja približke (proxies) za dejavnike tveganja, morajo ti biti zanesljiv pokazatelj za dejanske pozicije, ki jih banka ima v svojem portfelju. Poleg tega za notranje modele za posamezne vrste tveganj velja še naslednje:
(a) obrestno tveganje:
notranji modeli morajo vključiti niz dejavnikov tveganja, ki ustrezajo obrestnim meram v posamezni valuti, v kateri ima banka obrestno občutljive bilančne ali zunajbilančne postavke; banka mora izdelati krivulje donosnosti s splošno sprejetimi metodologijami; za pomembne izpostavljenosti obrestnemu tveganju v pomembnih valutah in na pomembnih trgih se krivulja donosnosti razdeli minimalno na šest razredov zapadlosti tako, da zajema spremembe nestanovitnosti obrestnih mer na krivulji donosnosti; modeli morajo zajeti tudi tveganje nepopolnih korelacijskih gibanj različnih krivulj donosnosti;
(b) valutno tveganje:
notranji modeli morajo vključiti dejavnike tveganja, ki se nanašajo na zlato in posamezne tuje valute, v katerih so pozicije banke izražene;
za CIU se upoštevajo dejanske pozicije CIU v tujih valutah; banka se lahko zanese na poročanje tretje osebe o pozicijah CIU v tujih valutah, pri čemer mora biti zagotovljena pravilnost tega poročila; če banka ni zmožna ugotoviti pozicij CIU v tujih valutah, mora biti pozicija v CIU izločena (carved out) in obravnavana v skladu s prvim in drugim odstavkom 75. člena tega sklepa.
(c) tveganje v zvezi z lastniškimi finančnimi instrumenti:
modeli morajo uporabljati poseben dejavnik tveganja vsaj za vsak trg lastniških finančnih instrumentov, na katerem ima banka pomembne pozicije;
(d) tveganje spremembe cen blaga:
modeli morajo uporabljati poseben dejavnik tveganja vsaj za vsako vrsto blaga, v katerem ima banka pomembne pozicije; modeli morajo zajemati tudi tveganje nepopolnih korelacijskih gibanj med podobnimi, vendar neenakimi vrstami blaga in izpostavljenostjo spremembam terminskih cen, ki izhaja iz neusklajenih zapadlosti; modeli morajo upoštevati tudi značilnosti trgov, predvsem datume izročitve in možnosti, ki jih imajo trgovci za zapiranje pozicij.