Sklep o izračunu kapitalske zahteve za tržna tveganja za banke in hranilnice

Ne glede na tretji odstavek 59. člena tega sklepa banka lahko uporablja lastne ocene α, pri čemer α ne sme biti nižja od 1,2. Pri tem se α izračuna kot razmerje med notranjim kapitalom, ki izhaja iz popolne simulacije izpostavljenosti CCR vseh nasprotnih strank (števec), in notranjim kapitalom, izračunanim na podlagi EPE (imenovalec). EPE v imenovalcu se šteje kot določen neplačan znesek dolga. Banka mora dokazati, da njene lastne ocene α v števcu zajemajo pomembne vire stohastične odvisnosti razporeditve tržnih vrednosti transakcij ali portfeljev transakcij do vseh nasprotnih strank. Lastne ocene α morajo upoštevati razdrobljenost portfeljev.

Banka mora zagotoviti, da se števec in imenovalec za α izračunata dosledno glede na metodologijo modela, specifikacije parametrov in sestavo portfelja. Uporabljeni pristop za izračun α mora temeljiti na pristopu banke glede notranjega kapitala, mora biti dokumentiran in mora biti predmet neodvisnega ovrednotenja. Poleg tega mora banka preverjati lastne ocene α vsaj vsako četrtletje oziroma pogosteje, če se sestava portfelja spreminja. Banka mora ocenjevati tudi tveganje, ki izhaja iz modela.

Kjer je to primerno, morajo biti nestanovitnosti in korelacije dejavnikov tržnega tveganja, uporabljene v skupni simulaciji tržnega in kreditnega tveganja, pogojene z dejavnikom kreditnega tveganja, da bi prikazale potencialna povečanja nestanovitnosti ali korelacije v obdobju gospodarske recesije.

Če se za niz pobotov uporablja dogovor o kritju, banka uporabi eno od naslednjih meril EPE:

(a) efektivna EPE brez upoštevanja dogovora o kritju;

(b) prag, določen v dogovoru o kritju, če je pozitiven, povečan za pribitek, ki prikazuje potencialno povečanje izpostavljenosti v obdobju kritja za tveganje; pribitek se izračuna kot pričakovano povečanje izpostavljenosti v nizu pobotov, začenši s tekočo izpostavljenostjo nič v obdobju kritja za tveganje; za obdobje kritja za tveganja, ki se uporablja za ta namen, je določen prag petih delovnih dni za nize pobotov, sestavljenih samo iz transakcij začasne prodaje oziroma odkupa ali transakcij, ki so jim podobne, za katere se dnevno oblikuje kritje in se dnevno vrednotijo na podlagi tekočih tržnih cen; za vse druge nize pobotov pa je prag deset delovnih dni;

(c) če notranji model pri ocenjevanju EE zajame učinke kritja, lahko banka EE, izračunan z modelom, uporablja v enačbi iz četrtega odstavka 59. člena tega sklepa.