(1)
Zadolžitev po tej uredbi pomeni:
a)
najem posojila ali kredita,
b)
izdajo jamstva za obveznosti druge osebe iz naslova kreditov, posojil ali dolžniških vrednostnih papirjev,
c)
izdajo dolžniških vrednostnih papirjev.
d)
finančni najem (lizing) v primeru zadolževanja pravnih oseb, ki so na seznamu iz 1. člena te uredbe in hkrati v skladu s standardno klasifikacijo institucionalnih sektorjev razvrščene v sektor S 13. DRŽAVA.
(2)
Med kredite po tej uredbi sodijo tudi okvirni krediti, krediti po načelu tekočega računa in revolving krediti. Za višino zadolžitve se pri teh kreditih šteje zgornji limit odobrenega kredita.
(3)
V primeru zadolžitve z izdajo dolžniških vrednostnih papirjev mora pravna oseba pred začetkom postopka zadolževanja pridobiti pisno soglasje Ministrstva za finance k zadolžitvi, pri tem mora pravna oseba smiselno upoštevati 5. člen te uredbe.