(1)
Osebi je neogibno potrebna pomoč in postrežba za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ali zaradi specifičnih socialnih in bivalnih okoliščin ne more zadovoljiti osnovnih življenjskih potreb, ker se niti ob osebnih prizadevanjih in ob pomoči ortopedskih pripomočkov ne more samostojno gibati v stanovanju in izven njega, samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, se obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno, kakor tudi ne opravljati drugih življenjskih opravil, neogibno potrebnih za ohranjanje življenja.
(2)
Osebi z motnjami v duševnem razvoju je pomoč iz prejšnjega odstavka neogibno potrebna tudi takrat, kadar zaradi svoje varnosti navedenih opravil ne more opravljati brez neprekinjenega nadzora druge osebe.
(3)
Šteje se, da je osebi potrebna pomoč pri opravljanju vseh osnovnih življenjskih potreb, če ji je priznan dodatek za pomoč pri opravljanju vseh osnovnih življenjskih potreb, ali če potrebo po pomoči po kriterijih iz prvega in drugega odstavka tega člena, v skladu s tem pravilnikom, ugotovi komisija.