159. člen
(zemeljska oskrba, zemeljska samooskrba in oskrba za tretje osebe)
(1)
Zemeljsko oskrbo na javnem letališču lahko opravljajo obratovalec letališča, uporabnik letališča, ali zanjo registrirani izvajalec, ki izpolnjuje s tem zakonom predpisane pogoje.
(2)
Obratovalec javnega letališča, na katerem se opravlja komercialni zračni prevoz, mora omogočiti letalskim prevoznikom ter drugim ponudnikom storitev zemeljske oskrbe, da opravljajo storitve zemeljske oskrbe. Za storitve zemeljske oskrbe v smislu določb tega zakona štejejo naslednje kategorije storitev:
(3)
Uporabnik letališča lahko za lastne potrebe zagotavlja zemeljsko oskrbo v pogojih samooskrbe, če izpolnjuje predpisane organizacijske, tehnične, tehnološke in prostorske pogoje za izvajanje posamezne kategorije storitev iz prejšnjega odstavka, kar s kontrolnim pregledom ugotovi agencija in o tem izda odločbo. Pri tem mora biti, v primeru zahtevka tujega prevoznika za samooskrbo na zadevnem letališču, izpolnjen tudi pogoj vzajemnosti. Enaki pogoji veljajo tudi za registrirane izvajalce iz prvega odstavka tega člena.
(4)
Izpolnjevanje pogojev iz prejšnjega odstavka se za obratovalca letališča ugotavlja v postopku izdaje obratovalnega dovoljenja.
(5)
Pred izdajo odločbe iz tretjega odstavka tega člena morata uporabnik letališča in registrirani izvajalec iz prvega odstavka tega člena agenciji dokazati tudi finančno sposobnost in ustrezno zavarovanje odgovornosti. Če bo uporabnik letališča in registrirani izvajalec zaposloval za izvajanje služb zemeljske oskrbe nove delavce, mora prevzeti obveznost, da bo te delavce zaposlil izmed delavcev, ki bi zaradi njegovega prevzema izvajanja teh služb pri dosedanjem izvajalcu služb zemeljske oskrbe izgubili zaposlitev, če izpolnjujejo zahtevane pogoje.
(6)
Za kategorije sprejema in odpreme prtljage, sprejema in odpreme zrakoplova na ploščadi, oskrbovanja z gorivi in mazivi ter sprejema in odpreme tovora in pošte, kar zadeva fizično ravnanje s tovorom in pošto med letališkim terminalom in zrakoplovom, tako v prihodu, odhodu ali v tranzitu, število tistih, ki imajo pravico opravljati te storitve zase, določi vlada na predlog ministra, pristojnega za promet, ki predhodno pridobi mnenje upravljalca javnega letališča. Vlada na predlog ministra, pristojnega za promet, po predhodno pridobljenem mnenju upravljalca javnega letališča, določi tudi število registriranih izvajalcev storitev zemeljske oskrbe za druge. Število izvajalcev teh storitev zase in število izvajalcev teh storitev za druge ne sme biti manjše od dveh. Obveznost določitve števila registriranih izvajalcev storitev zemeljske oskrbe za druge nastopi po izpolnitvi pogojev glede obsega prometa, določenih v predpisu iz drugega odstavka tega člena.
(7)
Če to zahtevajo posebni razlogi glede prostora ali kapacitet v zvezi z gostoto prometa in stopnjo rabe površin na letališču, se lahko, poleg omejitev iz prejšnjega odstavka, v posameznem primeru določijo dodatne omejitve. Če so podani navedeni razlogi, se lahko število tistih, ki opravljajo ostale kategorije storitev zemeljske oskrbe iz drugega odstavka tega člena v posameznem primeru omeji največ na dva. Natančnejše pogoje in merila glede omejitev izvajanja zemeljske oskrbe določi vlada.
(8)
Kadar je omejeno število izvajalcev storitev zemeljske oskrbe za druge in kadar je omejeno število izvajalcev zemeljske oskrbe za lastne potrebe iz razlogov glede razpoložljivega prostora ali kapacitet v zvezi z gostoto prometa in stopnjo rabe površin na letališču, ki onemogočajo odprtje trga in/ali izvedbo samooskrbe, določene s predpisi, se izvajalci zemeljske oskrbe izberejo po pravilih javnega naročanja za obdobje sedmih let. Izbiro opravi upravljalec javnega letališča po posvetovanju z odborom uporabnikov. Če upravljalec javnega letališča sam izvaja te storitve, opravi izbiro agencija po posvetu z odborom uporabnikov in upravljalcem tega letališča. Obveznost izbire po pravilih javnega naročanja se ne nanaša na upravljalca letališča in njegovo pravico opravljati storitve zemeljske oskrbe.