13. člen
Napotitev delavcev iz kraja v kraj
(1)
Delavca ni mogoče napotiti iz kraja v kraj brez njegove privolitve v naslednjih primerih:
-
če napotitev lahko vpliva na bistveno poslabšanje delavčevega zdravja, o čemer poda pisno mnenje pooblaščeni zdravnik delodajalca ob upoštevanju mnenja osebnega zdravnika delavca.
-
če traja pot na delo in z dela v normalnih okoliščinah z javnimi prevoznimi sredstvi, vključno s čakanjem na prevoz skupaj več kot 2 uri dnevno za matere delavke oziroma delavke(ce) samohranilke(ce) z otrokom do treh let starosti, delavce, ki negujejo težje prizadete družinske člane in delavke(ce), ki jim manjka do redne upokojitve do pet let,
-
če bi zaradi tega trajala pot na delo in z dela v normalnih okoliščinah z javnimi prevoznimi sredstvi, vključno s čakanjem na prevoz skupaj več kot 3 ure dnevno za druge delavce.
(2)
V primerih, naštetih v 2. in 3. alinei prejšnjega odstavka, je delodajalec dolžan delavcu povrniti celotne stroške prevoza na delo in z dela z javnimi prevoznimi sredstvi.
(3)
Če je delodajalec v primerih iz druge in tretje alineje prvega odstavka prejel soglasje delavca za napotitev na delo v drug kraj in zaradi oddaljenosti to zahteva spremembo delavčevega prebivališča, je delavcu potrebno zagotoviti enakovredne bivalne pogoje in možnosti šolanja otrok (osnovno šolstvo).
(4)
Če kraj opravljanja dela ni določen v pogodbi o zaposlitvi, se za kraj opravljanja dela šteje kraj v katerem se prične opravljati delo.
(5)
Določbe tega člena se uporabljajo v celoti, če je kraj dela v pogodbi o zaposlitvi širše določen.