(1)
Delavec ima pravico do odsotnosti z dela z nadomestilom plače do največ sedem delovnih dni v letu zaradi:
– lastne poroke 2 dni
– poroke otroka 1 dan
– smrti zakonca, otrok, staršev, posvojencev 3 dni
– smrti bratov, sester, starih staršev 1 dan
– selitve delavca oziroma njegove družine 1 dan
– elementarne nesreče do 3 dni.
(2)
Delodajalec lahko določi še druge primere odsotnosti z nadomestilom plače.
(3)
Odsotnost v zgornjih primerih je treba koristiti ob nastopu dogodka. Dnevi odsotnosti zaradi selitve se ne seštevajo.
(4)
Odsotnost delavca iz prvega odstavka je v breme delodajalca.
(5)
Delavcu se mora omogočiti odsotnost z dela zaradi opravljanja državljanskih dolžnosti, odziva na vabilo sodišča ali drugega državnega organa in opravljanja funkcije v predstavniških organih republike in lokalnih skupnosti.
(6)
Če v primerih odsotnosti iz prejšnjega odstavka ni predpisana možnost povrnitve nadomestila, je taka odsotnost v breme delavca.
(7)
Delavec ima pravico do odsotnosti brez nadomestila plače zlasti v naslednjih primerih:
-
neodložljivih osebnih opravkov,
-
nege družinskega člana, ki ni medicinsko potrebna,
-
popravila hiše oziroma stanovanja,
-
zdravljenja na lastne stroške,
-
izobraževanja v lastnem interesu.
(8)
O načinu koriščenja odsotnosti z dela brez nadomestila plače in poplačilu prispevkov za socialno varnost za čas te odsotnosti se delodajalec in delavec dogovorita s pisnim dogovorom za vsak primer posebej.
(9)
Delodajalec lahko delavčevo zahtevo po neplačani odsotnosti z dela zavrne, če zahteve delovnega procesa tega ne dopuščajo.