Zakon o verski svobodi (ZVS)

Javna sredstva za financiranje državne pomoči za plačilo prispevkov zavarovanca za socialno varnost po tem zakonu zagotovi pristojni organ iz državnega proračuna, nakazuje pa jih na račun cerkve ali druge verske skupnosti.

Cerkve in druge verske skupnosti morajo na zahtevo pristojnega organa predložiti podatke in dokumentacijo, s katerimi razpolagajo, če ti podatki ali dokumentacija vplivajo na odločanje o pravicah iz prejšnjega člena tega zakona. Cerkve in druge verske skupnosti morajo dokumentacijo, ki se nanaša na pridobitev pravic iz prejšnjega člena, hraniti vsaj pet let po poteku leta, na katerega se nanaša.

O upravičenosti do sredstev iz prejšnjega odstavka odloča pristojni organ z odločbo na podlagi vloge cerkve ali druge verske skupnosti. Proti odločbi pristojnega organa je dovoljena pritožba. O pritožbi odloča Vlada Republike Slovenije.

Število oseb, za katere se za posamezni mesec cerkvi ali drugi verski skupnosti izplača državna pomoč za plačilo prispevkov, določena v prvem odstavku prejšnjega člena, je lahko v koledarskem letu po uveljavitvi tega zakona največ za pet odstotkov večje, kot je bilo prvi mesec po začetku uporabe prejšnjega člena. Če pet odstotkov ni celo število, se število zaokroži navzgor. Vsako naslednje leto je lahko število oseb, za katere se za posamezni mesec cerkvi ali drugi verski skupnosti izplačuje pomoč, največ za pet odstotkov, zaokroženo navzgor na celo število, večje od števila oseb v tistem mesecu prejšnjega leta, ko je bilo to število največje. Za cerkve in druge verske skupnosti, ki za prvi mesec po začetku uporabe prejšnjega člena niso pridobile pravic iz prejšnjega člena, se določbe tega odstavka smiselno uporabljajo tako, da se letna rast števila oseb, za katere se izplačuje pomoč, omeji na pet odstotkov.

V vsakih zaporednih petih letih se lahko največje mesečno število oseb cerkve ali druge verske skupnosti, za katere se izplačuje pomoč, poveča največ za deset odstotkov, zaokroženo navzgor na celo število.