Če se ena stranka sklicuje na listino in trdi, da je ta pri drugi stranki, lahko sodišče na predlog stranke zahteva od druge stranke, naj listino predloži, in ji za to določi rok. Tak predlog mora vsebovati: označbo ali vrsto listine, navedbo dejstva, ki se bo z listino dokazovalo, kolikor mogoče natančen opis vsebine listine in navedbo dejstev, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da je listina pri drugi stranki.
Stranka ne sme odreči predložitve listine, če se je v pravdi sama sklicevala nanjo v dokaz svojih navedb ali če gre za listino, ki jo mora po zakonu ali na podlagi pravnega posla izročiti ali pokazati, ali če velja listina po vsebini za skupno za obe stranki.
Glede pravice stranke, da odreče predložitev drugih listin, veljajo smiselno določbe 230. do 234. člena tega zakona, s tem da stranka ne sme odreči predložitve listine, čeprav bi s tem sebe spravila v hudo sramoto ali precejšnjo premoženjsko škodo.
Če stranka, od katere je sodišče zahtevalo, naj predloži listino, zanika, da bi bila listina pri njej, lahko sodišče izvede dokaze za ugotovitev tega dejstva.
Če stranka, ki ima listino, noče ugoditi sklepu, s katerim ji je naloženo, naj jo predloži, ali če proti prepričanju sodišča zanika, da bi bila listina pri njej, lahko sodišče šteje, da listina obstaja in da je njena vsebina taka, kot zatrjuje nasprotna stranka.
Zoper odločbo sodišča iz prvega odstavka tega člena ni posebne pritožbe.