5. člen
(namen določitve nacionalnih zgornjih mej emisij onesnaževal)
(1)
Skupne zgornje meje emisij onesnaževal držav članic Evropske unije so določene v Prilogi 2, ki je sestavni del te uredbe.
(2)
Z določitvijo nacionalnih zgornjih mej emisij onesnaževal so zastavljeni naslednji prehodni okoljski cilji:
1.
zakisljevanje: območja, kjer so kritične obremenitve presežene, se morajo zmanjšati vsaj za 50% glede na stanje v letu 1990 in to v vsaki mrežni celici posebej;
2.
izpostavljenost prizemnemu ozonu, povezana z zdravjem ljudi: obremenitev s prizemnim ozonom, večja od kritične ravni za zdravje ljudi, pri kateri je vrednost AOT 60 enaka 0 ppm.h, se mora v vseh mrežnih celicah zmanjšati za dve tretjini glede na stanje v letu 1990. Poleg tega obremenitev s prizemnim ozonom v nobeni mrežni celici ne sme presegati absolutne meje 2,9 ppm.h;
3.
izpostavljenost prizemnemu ozonu, povezana z vegetacijo: obremenitev s prizemnim ozonom, večja od kritične ravni za poljščine in polnaravno vegetacijo, pri kateri je vrednost AOT 40 enaka 3 ppm.h, se mora v vseh mrežnih celicah zmanjšati za eno tretjino glede na stanje v letu 1990. Poleg tega obremenitev s prizemnim ozonom v nobeni mrežni celici ne sme presegati absolutne meje 10 ppm.h, izražene kot preseganje kritične ravni 3 ppm.h.