15. člen
(ročne, pritrdilne in zračnovzmetne zavore)
(1)
Ročne in pritrdilne zavore so namenjene za zavarovanje stoječih vozil pred samopremaknitvijo ali za upočasnitev in zaustavitev vozečega vozila. Zavorna sila se doseže s fizično silo delavca preko ročice ali ročnega kolesa ali vzvoda. Delijo se na:
1.
vretenske ročne in pritrdilne zavore;
2.
vzvodne pritrdilne zavore.
(2)
Ročne in pritrdilne zavore so torne zavore. Konstruirane morajo biti tako, da se lahko vozila z njimi zavrejo oziroma da se zavore pritegnejo:
1.
z vrtenjem ročice ali ročnega kolesa v smeri urnega kazalca, pri vretenskih zavorah;
2.
z enim ali več potegi vzvoda, pri vzvodnih pritrdilnih zavorah.
(3)
Delovanje ročnih in pritrdilnih zavor na vozilih mora biti neodvisno od delovanja njihovih zračnih zavor.
(4)
Ročne zavore so tiste, s katerimi se lahko ravna med vožnjo ali na stoječih vozilih s posebnih zavornih ploščadi, iz hodnikov in službenih prostorov vagonov ter iz vozniških kabin pogonskih vozil.
(5)
Pritrdilne zavore so tiste, s katerimi se ravna s tal.
(6)
Zračnovzmetna zavora je zavora, pri kateri se doseže zavorni učinek tako, da se z električnim impulzom ali ročno vpliva na izpraznitev zavornega valja te zavore, zavorno silo pa prevzame vzmet. Zračnovzmetna zavora se odvre tako, da se zavorni valj te zavore napolni z zrakom ustreznega tlaka.