Maksimum se lahko kaže s kazalcem, ki se premika prek nepremične skale, z enim ali več koluti, ki se premikajo prek nepremičnega indeksa. Skala je lahko oštevilčena v enotah moči (npr. W, var, VA) ali pa je brez teh enot, vendar mora imeti ustrezno razdelbo.
Pri oštevilčenju skale brez merske enote se pokazani maksimum ugotovi ob upoštevanju konstante kazalnika maksimuma (K(m)).
Pri števcih, ki so namenjeni za priključek prek merilnih transformatorjev, se neposredno odčitana vrednost moči ali vrednost moči, ugotovljena na način, kot je določeno v prejšnjem odstavku, po potrebi množi s faktorjem odčitavanja (C) kazalnika maksimuma.
Če ni določeno drugače, mora merilni doseg razdelbe na skali ustrezati približno največji moči števca. Ta doseg mora biti določen z zaokrožitvijo na najbližjo večjo vrednost glede na največjo moč števca.
Izbran je lahko tudi manjši tok od največjega toka števca, vendar mora vsak tako izbran tok znašati polovico temeljnega toka števca oziroma mora biti enak temeljnemu toku števca ali enak celemu večkratniku temeljnega toka.
Spodnja meja merilnega območja mora znašati največ 20% merilnega dosega.
Če ima kazalnik maksimuma več kazalnih priprav, npr. kazalec za kazanje maksimuma, kolute za kazanje maksimuma ali kumulativni številčnik, morajo biti zahteve glede točnosti izpolnjene samo za eno izmed kazalnih priprav.
Nastavljanje sklopke na ničlišče mora biti vidno. Kazalec za kazanje maksimuma mora biti označen z rdečo barvo, številčnik maksimuma pa mora biti zaokrožen z rdečo barvo.
Sklopka in pripadajoči številčnik morata biti označena s črno barvo.