3. člen
(pomen izrazov)
(1)
Izrazi, uporabljeni v tem zakonu, imajo naslednji pomen:
1.
Digitalna radiodifuzija je radiokomunikacijska storitev, namenjena za prizemno digitalno oddajanje in razširjanje radijskih ali televizijskih programov z neposrednim javnim sprejemom v odprtem prostoru.
2.
Inovativne storitve so storitve, ki se ponujajo v multipleksu, ki ni namenjen za digitalno oddajanje in razširjanje televizijskih ali radijskih programov.
3.
Komplementarne storitve so storitve, povezane s televizijskimi ali radijskimi programi, ki se digitalno oddajajo in razširjajo v multipleksu in jih je tehnološko mogoče in smiselno ponujati skupaj s televizijskimi ali radijskimi programi.
4.
Lastnik oziroma lastnica (v nadaljnjem besedilu: lastnik) infrastrukture je pravna ali fizična oseba, ki ima v lasti katerikoli del infrastrukture elektronskih komunikacij, primerne za digitalno radiodifuzijo ali inovativne storitve.
5.
Multipleks je del digitalnega telekomunikacijskega radiodifuznega sistema, ki združuje več različnih digitalnih vhodnih kanalov in jih skupaj prenaša.
6.
Operater oziroma operaterka (v nadaljnjem besedilu: operater) multipleksa je fizična ali pravna oseba, ki upravlja ali namerava upravljati z multipleksom in javnim komunikacijskim omrežjem za digitalno radiodifuzijo, ter je skladno z določili zakona, ki ureja elektronske komunikacije, o tem obvestila Agencijo za pošto in elektronske komunikacije Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: agencija).
7.
Ponudnik oziroma ponudnica (v nadaljnjem besedilu: ponudnik) vsebin je pravna ali fizična oseba, ki izpolnjuje pogoje za razširjanje programskih vsebin v obliki digitalnega televizijskega ali radijskega programa v skladu z zakonom, ki ureja medije, ali z mednarodno pogodbo, ki obvezuje Republiko Slovenijo.
8.
Storitev mobilne televizije pomeni oddajanje digitalnih televizijskih programov na način, ki omogoča njihov sprejem na mobilni telekomunikacijski terminalski opremi v praviloma nižji razločljivosti kakor pri digitalni radiodifuziji.
9.
Televizija visoke razločljivosti je oblika digitalne televizije, ki zagotavlja najmanj 720 vrstično sliko ter razmerje kolon in vrstic 16:9.
(2)
Drugi izrazi, uporabljeni v tem zakonu, imajo enak pomen kakor v zakonu, ki ureja elektronske komunikacije, oziroma zakonu, ki ureja medije.