(1)
Pri delovnih mestih, za katera se po predpisih zahteva določena izobrazbena stopnja, se šteje, da je v okviru te stopnje že zajeta tudi ustrezna raven potrebnega znanja slovenščine, če je oseba izobrazbo dosegla na slovenski šoli. Za slovenske se po tej uredbi štejejo tiste šole v Republiki Sloveniji ali v tujini, ki svoj izobraževalni oziroma študijski program (predavanja, vaje, izpite ipd.) izvajajo v slovenskem učnem jeziku ali dvojezično (s slovenščino), in šole v Republiki Sloveniji, v katerih se slovenščina poučuje kot jezik okolja v predpisanem obsegu učnega predmeta. Če šola izvaja svoj program vzporedno v slovenskem in v tujem jeziku, se ustrezna raven potrebnega znanja slovenščine prizna osebam, ki so na tej šoli obiskovale in končale program, izvajan v slovenskem jeziku.
(2)
Osebe, ki nimajo končanih ustreznih slovenskih šol, potrebno znanje slovenščine dokazujejo s posebnim potrdilom uradno pooblaščene izobraževalne ustanove o uspešno opravljenem preizkusu znanja slovenščine po javno veljavnem izobraževalnem programu ustrezne stopnje v Republiki Sloveniji. Pri tem se šteje:
-
da osnovno raven aktivnega znanja slovenščine obvlada, kdor je uspešno opravil preizkus po izobraževalnem programu za osnovno šolo ali po programu Slovenščina za tujce na srednji ravni (po lestvici Skupnega evropskega jezikovnega okvira raven B 2);
-
da srednjo raven aktivnega znanja slovenščine obvlada, kdor je uspešno opravil preizkus po izobraževalnem programu za poklicno ali triletno strokovno šolo ali po programu Slovenščina za tujce na visoki ravni (po lestvici Skupnega evropskega jezikovnega okvira raven C 1);
-
da visoko raven aktivnega znanja slovenščine obvlada, kdor je uspešno opravil preizkus po izobraževalnem programu za slovensko gimnazijo oziroma tej ustrezno štiriletno srednjo šolo.