Odločba o ugotovitvi, da drugi odstavek 62. člena Zakona o sodiščih ni v neskladju z Ustavo ter o ugotovitvi, da je bila s sodbo Vrhovnega sodišča kršena pravica do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave

5024. Odločba o ugotovitvi, da drugi odstavek 62. člena Zakona o sodiščih ni v neskladju z Ustavo ter o ugotovitvi, da je bila s sodbo Vrhovnega sodišča kršena pravica do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave

Številka: Up-679/06-66
U-I-20/07    
Datum: 10. 10. 2007

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude in v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo Aleša Zalarja iz Ljubljane, ter v postopku za preizkus ustavne pritožbe in v postopku odločanja o ustavni pritožbi Aleša Zalarja iz Ljubljane, na seji 10. oktobra 2007

Drugi odstavek 62. člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94, 45/95, 38/99, 28/2000, 73/04, 23/05 – ur. p. b., 72/05, 100/05 – ur. p. b., 127/06, 27/07 – ur. p. b. in 67/07) ni v neskladju z Ustavo.

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega stavka tretjega odstavka 321. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, 96/02, 12/03 – ur. p. b., 2/04, 36/04 – ur. p. b., 52/07 in 73/07 – ur. p. b.) se zavrne.

Pritožniku je bila s sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 143/2006 z dne 29. 3. 2006 kršena pravica do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave.

Ustavna pritožba zoper sodbo iz prejšnje točke se v delu, v katerem se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, zavrže.

Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. VII Ips 1/2006 z dne 14. 11. 2006 v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča št. VI Ips 4/2006 z dne 17. 5. 2006 se zavrže.

Sodni svet je pritožnika, kot edinega kandidata, predlagal Ministru za pravosodje (v nadaljevanju Minister) v imenovanje na mesto predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani. Minister je predlog Sodnega sveta zavrnil in odločil, da pritožnika ne imenuje na to mesto. V upravnem sporu je prvostopenjsko sodišče ugodilo tožbi pritožnika, odločbo Ministra odpravilo in zadevo vrnilo Ministru v novi postopek. Zoper navedeno odločitev Upravnega sodišča sta se pritožila tako pritožnik kot Minister. Vrhovno sodišče je z izpodbijano sodbo št. I Up 143/2006 z dne 29. 3. 2006 pritožnikovo pritožbo zavrnilo, pritožbi Ministra pa je ugodilo in sodbo Upravnega sodišča spremenilo tako, da je pritožnikovo tožbo zoper odločbo Ministra zavrnilo. Zavzelo je stališče, da ima glede na drugi odstavek 62. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) Minister v postopku imenovanja predsednika Okrožnega sodišča pravico do izbire tudi tedaj, kadar mu Sodni svet v imenovanje predlaga le enega kandidata (ne glede na to, koliko kandidatov se je prijavilo na razpis); torej da lahko v takem primeru predlog Sodnega sveta zavrne in predlaganega kandidata ne izbere oziroma ga ne imenuje za predsednika sodišča.

Pritožnik je zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 143/2006 vložil ustavno pritožbo in predlagal, naj Ustavno sodišče do končne odločitve zadrži pravne posledice izpodbijane sodbe. V njej zatrjuje kršitev pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave oziroma pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, pravice do nepristranskega sodišča iz prvega odstavka 23. člena Ustave, pravice do javnega izreka sodbe iz 24. člena Ustave, pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave, pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave ter pravice do enake dostopnosti vsakega delovnega mesta pod enakimi pogoji iz tretjega odstavka 49. člena Ustave. Po pritožnikovem mnenju je razlaga določbe drugega odstavka 62. člena ZS, kakršno je v sodbi št. I Up 143/2006 sprejelo Vrhovno sodišče, glede na uveljavljene metode razlage pravnih predpisov očitno napačna. Pritožnik podrobno utemeljuje, zakaj je na podlagi jezikovne, sistematične, teleološke in zgodovinske razlage edina možna oziroma ustavno skladna razlaga določbe takšna, za kakršno se zavzema sam. Izpodbijani sodbi Vrhovnega sodišča očita tudi, da je brez razumne obrazložitve. Sodišče naj za zavzeto stališče ne bi navedlo argumentov, sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-224/96 z dne 22. 5. 1997 (Uradni list RS, 36/97 in OdlUS VI, 65) pa naj bi bilo pavšalno. Izpodbijana sodba naj bi bila tudi v nasprotju z dosedanjo in ustaljeno sodno prakso Vrhovnega in Upravnega sodišča v primerljivih zadevah o uporabi določbe o imenovanju predsednikov sodišč. Pritožnik se sklicuje na sodbe Vrhovnega sodišča št. I Uv 39/95 z dne 11. 9. 1997, št. U 28/98 z dne 28. 5. 1999 in št. U 36/99 z dne 22. 10. 1999. Zatrjuje, da gre za primere, ki so v bistvenem podobni obravnavani zadevi, in Vrhovnemu sodišču očita, da odstopa od ustaljene sodne prakse ni obrazložilo. Poleg tega pritožnik meni, da bi moralo Vrhovno sodišče sodbo javno razglasiti. Ker tega ni storilo, naj bi poseglo v njegovo ustavno zagotovljeno pravico do javnega izreka sodbe. Pritožnik Vrhovnemu sodišču tudi očita, da je pri odločanju sodeloval sodnik, za katerega meni, da bi moral biti izločen, saj naj bi obstajale okoliščine, ki vzbujajo dvom v njegovo nepristranskost. Navaja, da je zahteval njegovo izločitev, vendar je predsednik Vrhovnega sodišča zahtevo zavrgel z obrazložitvijo, da je bilo o zadevi že odločeno na seji senata 29. 3. 2006. Pritožnik poudarja, da so sodniki usposobljeni, da sami predlagajo svojo izločitev, kadar obstajajo okoliščine, ki bi lahko vzbujale dvom v njihovo nepristranskost. Ker je 3. 5. 2006 odločitev sodišča postala znana, je pritožnik v zvezi s kršitvijo pravice do nepristranskega sodišča iz prvega odstavka 23. člena Ustave zoper sodbo Vrhovnega sodišča vložil predlog za obnovo postopka po 4. točki prvega odstavka 85. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in nasl. – v nadaljevanju ZUS).

Med postopkom preizkusa ustavne pritožbe zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 143/2006 je Vrhovno sodišče s sklepom št. VII 1/2006 z dne 14. 11. 2006 zavrnilo pritožbo in potrdilo sklep Vrhovnega sodišča prve stopnje, s katerim je bil predlog pritožnika za obnovo postopka, končanega s sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 143/2006, zavržen. Pritožnik je 29. 11. 2006 vložil ustavno pritožbo tudi zoper navedena sklepa Vrhovnega sodišča. V tej ustavni pritožbi zatrjuje pritožnik kršitev 22. člena, prvega in drugega odstavka 23. člena in 25. člena Ustave. Navaja, da se Vrhovno sodišče ni opredelilo do njegovih pritožbenih navedb glede razlage prvega odstavka 86. člena ZUS in tretjega odstavka 85. člena ZUS, glede dolžnosti sodišča, da samo skrbi za nepristranskost, glede sodne prakse Ustavnega sodišča v zvezi s pravico do nepristranskega sodišča, glede njegovega sklicevanja na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), niti glede dokaznih predlogov za ugotavljanje okoliščine, kdaj je lahko uporabil izločitveni razlog. Obrazložitev Vrhovnega sodišča naj bi bila z vidika ustavne pravice do nepristranskega sodišča iz prvega odstavka 23. člena Ustave očitno napačna.

Pritožnik je (že v okviru prve ustavne pritožbe) vložil tudi pobudo za oceno ustavnosti drugega odstavka 62. člena ZS in drugega stavka tretjega odstavka 321. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V pobudi zatrjuje, da lahko drugemu odstavku 62. člena ZS zaradi narave in vsebine besedila pristojni organi dajejo različen pomen. Navaja, da so v obravnavanem primeru Minister, Upravno sodišče in Vrhovno sodišče sprejeli različne razlage navedene določbe. Sam zagovarja četrto razlago (ki naj bi jo v pretežni meri zavzelo tudi Upravno sodišče), za katero hkrati meni, da je na podlagi uveljavljenih metod razlage edina ustavno dopustna. Ustavnemu sodišču predlaga, naj izda t. i. interpretativno odločbo, v kateri naj ugotovi, da drugi odstavek 62. člena ZS ni v neskladju z Ustavo, če se razlaga (uporablja) tako, da Minister ne sme zavrniti predloga Sodnega sveta za imenovanje predsednika sodišča, kadar mu Sodni svet predlaga v imenovanje zgolj enega kandidata. Iz pobudnikovih obširnih navedb izhaja, da po njegovem mnenju zgolj takšna razlaga drugega odstavka 62. člena ZS zagotavlja Sodnemu svetu ustavni položaj prirejen Ministrovemu položaju, oziroma zagotavlja, da bodo pri imenovanju kandidata za predsednika sodišča upoštevani le objektivni kriteriji in s tem varovana neodvisnost sodnikov pri izvrševanju sodniške funkcije (drugi odstavek 3. člena Ustave in 125. člen Ustave). V pobudi se sklicuje na različne mednarodne akte, priporočilo Odbora ministrov Sveta Evrope, stališče Komisije za demokracijo skozi pravo (Beneška komisija) ter prilaga sklep 1. študijske komisije Mednarodnega sodniškega združenja o imenovanju in vlogi predsednikov sodišč in sodbi italijanskega Ustavnega sodišča. Pobudnik poudarja, da se njegova pobuda primarno opira na argument, da je izpodbijana določba neustavna z vidika načela pravne predvidljivosti (vladavine prava) iz 2. člena Ustave in pravice do učinkovitega varstva pravic (25. člen Ustave) v zvezi s pravico iz tretjega odstavka 49. člena Ustave kot specialne določbe glede na pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

Po mnenju pobudnika je zakonodajalec Sodnemu svetu izrecno dal pristojnost izbire le, kadar je prijavljenih več kandidatov, ki izpolnjujejo pogoje za imenovanje. Če pa se prijavi na razpis samo en kandidat, za katerega Sodni svet ugotovi, da izpolnjuje pogoje za imenovanje, po mnenju pobudnika Sodni svet nima možnosti izbire, ampak mora predlog poslati Ministru v imenovanje. Pobudnik meni, da je ustavna pravica iz tretjega odstavka 49. člena Ustave zagotovljena le, če je v kandidacijskem postopku stranki na voljo učinkovito pravno sredstvo, da se v upravnem sporu preveri zakonitost in pravilnost uporabe materialnih (zakonskih in razpisnih pogojev) in procesnih pravil. Razlaga Vrhovnega sodišča naj ne bi zagotavljala enakih pogojev za dostop do delovnega mesta, saj po njej Minister lahko sproti določa, kateri kriterij bo odločilen za imenovanje predsednika sodišča. Pritožnik je prepričan, da ima akt o imenovanju predsednika sodišča v obravnavanem primeru lahko samo t. i. notarski učinek. To naj bi pomenilo, da Minister zgolj preizkusi zakonitost predloga Sodnega sveta, ki vključuje oceno, ali je Sodni svet svojo diskrecijo pri izbiri uporabil brez očitnih napak, nima pa pristojnosti izvajati proste presoje primernosti kandidata. Takšno pristojnost bi Minister po presoji pritožnika imel le, če bi šlo za imenovanje na pretežno politično funkcijo. Pobudnik opozarja, da imajo kandidati, ki izpolnjujejo formalne pogoje, sodno varstvo zagotovljeno šele zoper Ministrov akt o imenovanju (osmi odstavek 62. člena ZS). Ker se šele na tej stopnji začne izvajati kontrola zakonitosti odločanja, naj bi bilo logično, da je tudi Minister pri imenovanju vezan na presojo formalnih in vsebinskih kriterijev za izbiro kandidatov, ki so bili ves čas predmet kandidacijskega postopka, ne pa, da Minister na tej stopnji izbiro oziroma imenovanje opravi na podlagi kriterija, merila, ki pred to fazo ni bil predmet kandidacijskega postopka. V takem primeru kandidatu niso vnaprej znani kriteriji, odločilni za izbiro, zato tožba v upravnem sporu ne more biti učinkovito pravno sredstvo (25. člen Ustave). Poleg tega mora biti po pobudnikovem mnenju legitimen cilj kandidacijskih postopkov tudi zasedenost oziroma kontinuiteta predsedovanja slovenskim sodiščem. Pobudnik se sklicuje na stališče Ustavnega sodišča v podobni zadevi, (1) po katerem je dolžnost Sodnega sveta predlagati v izvolitev za sodnika edinega kandidata, ki izpolnjuje vse zakonske pogoje, v skladu z javnim interesom po zasedenosti vseh sodniških mest. Če bi Minister imel takšno avtonomijo glede na vlogo Sodnega sveta, po pritožnikovem mnenju cilja zasedenosti in kontinuitete vodenja sodišča ne bi bilo mogoče uresničevati, saj zoper arbitrarno odločanje Ministra ni varovala.

Pobudnik je 1. 6. 2007 pobudo dopolnil in Ustavnemu sodišču predložil še besedili dveh mednarodnih dokumentov, ki se nanašata na način in postopek imenovanja sodnikov oziroma na uveljavitev načela neodvisnosti sodstva. K utemeljevanju neustavnosti drugega odstavka 62. člena ZS dodatno navaja, da glede na 3. člen Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 – v nadaljevanju ZUS-1) iz sklepa Ustavnega sodišča št. Up-1679/07 z dne 29. 3. 2007(2) izhaja stališče, po katerem Minister pri odločitvi, ali bo imenoval predlaganega kandidata, ne more biti popolnoma avtonomen in da to torej ni stvar njegove politične diskrecije.

Pobudnik izpodbija tudi drugi stavek tretjega odstavka 321. člena ZPP, ki naj bi bil v neskladju s 24. členom Ustave, kolikor se nanaša na upravne spore. V upravnih sporih naj bi bile namreč praviloma bolj zapletene vse zadeve, ki zanimajo javnost, zato naj navedena določba ne bi pomenila samo posega v pravico iz 24. člena Ustave in njene omejitve, ampak dejansko popoln odvzem te pravice v vseh najbolj pomembnih in za javnost zanimivih sporih med nosilci javnih pooblastil in med zasebnimi subjekti.

Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-679/06 z dne 25. 5. 2006 ustavno pritožbo zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 143/2006 z dne 29. 3. 2006 sprejelo v obravnavo in do pravnomočne odločitve Vrhovnega sodišča o predlogu za obnovo postopka, končanega s sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 143/2006 z dne 29. 3. 2006, zadržalo postopek za imenovanje predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani, začet na podlagi sklepa Sodnega sveta z dne 24. 11. 2005 (Uradni list RS, št. 109/05). Po pravnomočni odločitvi Vrhovnega sodišča o predlogu za obnovo postopka (sklep št. VII 1/2006 z dne 14. 11. 2006) je Ustavno sodišče s sklepom št. Up-679/06 in U-I-20/07 zavrnilo (ponovni) predlog pritožnika, naj do končne odločitve zadrži pravne posledice sodbe Vrhovnega sodišča št. I Up 143/2006 in izvrševanje drugega odstavka 62. člena ZS. Glede na dejanske okoliščine primera je Ustavno sodišče v tem sklepu presojalo tudi, ali bi bilo treba določiti nov način izvršitve sklepa o sprejemu ustavne pritožbe z dne 25. 5. 2006. Odločilo je, da nadaljnjega začasnega zadržanja postopka za imenovanje predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani ni več mogoče utemeljiti. Presodilo je namreč, da so škodljive posledice, ki bi nastale s tem, da bi bilo največje okrožno sodišče v državi še naprej brez predsednika (ob tem, da tako nesprejemljivo stanje traja že več kot eno leto), v primerjavi z varovanjem možnosti pritožnika, da je imenovan za predsednika sodišča, mnogo večje.

V skladu s 56. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) je Ustavno sodišče sprejeto ustavno pritožbo poslalo Vrhovnemu sodišču ter v skladu z 22. členom Ustave Ministru in jima omogočilo, da na ustavno pritožbo odgovorita. Na poziv Ustavnega sodišča se je odzval Minister, ki v svojem odgovoru zavrača očitke pritožnika kot neutemeljene. Po mnenju Ministra izpodbijani sodbi ni mogoče očitati "očitne napačnosti" niti "odsotnosti razumne obrazložitve", saj obrazložitev oziroma razlaga drugega odstavka 62. člena ZS izhajata iz ustavnih in zakonskih določb (ZS), kar je v obrazložitvi podrobno navedeno. Če pritožnik drugače razume Zakon, pa to še ne pomeni, da je odločba brez razumne obrazložitve, zato naj bi bili očitki o kršitvi 22. člena Ustave neutemeljeni. V čem naj bi bila kršitev 25. člena Ustave, Minister iz ustavne pritožbe ni mogel razbrati. Neutemeljeno naj bi bilo tudi zatrjevanje pritožnika o odstopu Vrhovnega sodišča od ustaljene sodne prakse. Iz primerov, ki jih je navedel pritožnik, naj bi namreč izhajalo, da Vrhovno sodišče še ni zavzelo stališča o razlagi drugega odstavka 62. člena ZS, saj se ti nanašajo na postopke pred Sodnim svetom. Prav tako naj bi bili neutemeljeni očitki o kršitvi tretjega odstavka 49. člena Ustave. Razlaga, po kateri pojem "imenuje" obsega tudi pravico izbire, po mnenju Ministra že po naravi stvari ne more biti v neskladju z navedeno ustavno pravico, ki zagotavlja le pravico do enakega dostopa in enake obravnave, ne pa pravice biti izbran. Odgovor Ministra je bil poslan pritožniku, ki je sporočil, da odgovor ne terja dodatne argumentacije ustavne pritožbe.

Pobuda je bila poslana v odgovor Državnemu zboru. Državni zbor v odgovoru zavrača očitke o protiustavnosti drugega odstavka 62. člena ZS in drugega stavka tretjega odstavka 321. člena ZPP. Po oceni Državnega zbora že samo dejstvo, da je Vrhovno sodišče, kljub morda ne povsem določni izpodbijani normi, dalo pojmu "imenuje" jasen pomen, dokazuje neutemeljenost očitka kršitve 2. člena Ustave. Prav tako izpodbijana določba z vsebino, kot izhaja iz razlage Vrhovnega sodišča, ni v neskladju s tretjim odstavkom 49. člena Ustave, saj ta zagotavlja le enako obravnavanje in ne pravice do delovnega mesta. Po mnenju Državnega zbora izpodbijana določba sama zase ne omogoča različnega obravnavanja. Morebitna kršitev dostopa do vsakega delovnega mesta pod enakimi pogoji pa je predmet sodnega varstva, ki ga izrecno zagotavlja osmi odstavek 62. člena ZS, zato po stališču Državnega zbora tudi ne more biti govora o neskladju izpodbijane določbe s 25. členom Ustave. V zvezi z očitki pobudnika o neskladju s 3. in s 125. členom Ustave Državni zbor opozarja na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-224/96, v kateri je Ustavno sodišče zavzelo stališče, da ni v neskladju z načelom delitve oblasti določba zakona, ki v postopku imenovanja predsednika sodišča predvideva sodelovanje Ministra. Po mnenju Državnega zbora bi razlaga, ki jo ponuja pobudnik, Ministra izključila iz postopka imenovanja oziroma bi pomenila, da Sodni svet sam imenuje predsednika. Takšen postopek pa bi bil po stališču Državnega zbora v neskladju z načelom delitve oblasti. Po mnenju Državnega zbora izpodbijana določba v vsebini, kot izhaja iz razlage Vrhovnega sodišča, tudi ne posega v načelo neodvisnosti sodnika. Prilaga mnenje Vlade in navaja, da se z njim v celoti strinja.

Vlada v mnenju o navedbah pobude poudarja, da je bistveni element za razlago drugega odstavka 62. člena ZS načelo delitve oblasti iz drugega odstavka 3. člena Ustave. V postopku po drugem odstavku 62. člena ZS namreč sodelujeta Minister kot del izvršilne veje oblasti in Sodni svet kot sui generis ustavni organ, odloča pa se o imenovanju nosilca sodno-upravne funkcije v sodni veji oblasti. Okoliščina, da način imenovanja predsednikov sodišč ni opredeljen v Ustavi, po mnenju Vlade kaže na dejstvo, da je način imenovanja predsednikov sodišč prepuščen širokemu polju proste presoje zakonodajalca, seveda ob upoštevanju temeljnih vrednot Ustave in specifičnosti funkcije sodstva, kamor spada tudi varstvo osebne in stvarne neodvisnosti sodnika. Vlada glede na določbe Ustave (drugi odstavek 3. člena, 23., 125. in 129. člen) ocenjuje, da je pogoj "neodvisnega sodišča" izpolnjen, če je za predsednika imenovan sodnik s trajnim mandatom. Iz dejstva, da po 7. členu ZS predsednik sodišča vodi poslovanje oziroma sodno upravo, izhaja, da gre za tipično upravno-izvršilno funkcijo. Zato je po mnenju Vlade ustavno skladno, da v zvezi z načinom oziroma postopkom imenovanja predsednika obstaja večja stopnja vpliva izvršilne veje oblasti. Da Minister samostojno odloči, ali bo imenoval predlaganega kandidata na mesto predsednika, je po mnenju Vlade skladno z Ustavo tudi zato, ker za delovanje sodstva kot celote na podlagi načela delitve Državnemu zboru (zakonodajna veja oblasti) odgovarjata Minister oziroma Vlada (izvršilna veja oblasti), ne pa predsednik sodišča. Nedvomno pa izbira med več kandidati (neodvisnimi sodniki), ki jih predlaga Sodni svet, vključuje tudi možnost zavrnitve edinega kandidata. Z vidika načela zavor in ravnovesij je v drugem odstavku 62. člena ZS določeno ustrezno jamstvo varstva neodvisnosti sodnikov, saj Minister ne more imenovati predsednika brez formalnega predloga Sodnega sveta. Pri tem Vlada opozarja, da ta funkcija Sodnega sveta ni navedena v Ustavi, zato bi lahko zakonodajalec za predlagatelja izbral tudi kakšen drug samostojen in neodvisen organ (npr. občno sejo Vrhovnega sodišča), pa bi bilo ravnovesje med sodno in izvršilno oblastjo še vedno ustrezno uravnoteženo. Glede izpodbijane določbe drugega stavka tretjega odstavka 321. člena ZPP Vlada meni, da določa izjemo od javnega izrekanja (razglasitve) sodb v skladu s pooblastilom iz tretjega stavka 24. člena Ustave. Izpodbijana izjema glede javnega izrekanja sodb (kadar gre za zapleteno zadevo, lahko sodišče glede na naravo zadeve odloči, da bo sodbo izdalo pisno) po mnenju Vlade že po naravi stvari še toliko bolj velja za Vrhovno sodišče, ki kot najvišje sodišče v državi po 127. členu Ustave odloča predvsem o zapletenih pravnih vprašanjih na podlagi vloženih izrednih ali rednih pravnih sredstev, pri čemer za interne seje načelo javnosti ne velja. Z vidika funkcije Vrhovnega sodišča ureditev v drugem stavku tretjega odstavka 321. člena ZPP po mnenju Vlade ni nesorazmerna, saj gre za najvišje sodišče v državi.

Svoje stališče o navedbah pobude je poslal tudi Sodni svet. V svojem mnenju navaja, da ZS nima posebnih določb o merilih, ki jih mora izpolnjevati predsednik sodišča (razen, da mora biti sodnik), zato sta Sodni svet in Minister pri imenovanju dokaj svobodna, vendar pa je za imenovanje potrebno sodelovanje tako izvršilne veje oblasti kot Sodnega sveta. Navaja, da Sodni svet, kot specifični vmesni organ v sistemu delitve oblasti, opravi prvo oceno kandidatove strokovne dejavnosti, njegovih organizacijskih izkušenj in predloženega programa dela, končna izbira pa gre Ministru, ki ni vezan na mnenje Sodnega sveta. Po stališču Sodnega sveta v primeru, kadar Sodni svet predlaga Ministru v imenovanje le enega kandidata, Minister presoja prvenstveno elemente, ki so navedeni v zakonu, kot tudi utemeljenost in sprejemljivost odločitve Sodnega sveta. Zato sme Minister kandidata tudi zavrniti, če se mu ne zdi primeren.

V zvezi s stališčem Vlade pobudnik poudarja, da funkcija predsednika sodišča ni upravno-izvršilna, ampak sodno-upravna. V okviru te funkcije se zagotavljajo pogoji za redno izvajanje sodne oblasti in ne izvršilno-upravne oblasti. Tudi zaradi te pomembne razlike mora po pobudnikovem mnenju vsak vpliv izvršilne veje oblasti na postavljanje predsednikov sodišč imeti izrecno podlago v zakonu. Opozarja, da ZS zadeve pravosodne uprave opredeljuje v 74. členu in jih ločuje od zadev sodne uprave, ki so na splošno opredeljene v 60. členu. Edino dejansko prekrivanje zadev sodne in pravosodne uprave naj bi bilo povezano z Ministrovo pristojnostjo nadzirati opravljanje zadev sodne uprave, pri čemer pa naj Minister ne bi bil edini nadzorni organ. Zato naj bi se Vlada neutemeljeno sklicevala na argument, da je Minister odgovoren za zadeve pravosodne uprave, zaradi česar naj bi imel pristojnost zavrniti edinega predlaganega kandidata.

Pobudnik se tudi ne strinja s stališčem Sodnega sveta, da ZS ne določa kriterijev oziroma meril za izbiro predsednikov sodišč. V zvezi s stališčem Sodnega sveta, da Minister in Sodni svet različno razlagata vsebino pojma "strokovna dejavnost", pobudnik opozarja, da je pojem "strokovna dejavnost" zakonska kategorija iz 29. člena Zakona o sodniški službi (Uradni list RS, št. 19/94 in nasl. – v nadaljevanju ZSS). Navaja, da je v konkretnem primeru kandidaturi predložil pravnomočno oceno sodniške službe o izpolnjevanju pogojev za hitrejše napredovanje. Poudarja, da je Sodni svet v postopek imenovanja vključen kot organ, ki izvede izbiro prav zato, ker mu je zaupana presoja strokovne usposobljenosti kandidatov. Na ta način naj bi zakonodajalec želel preprečiti kadrovanje po političnih kriterijih. Stališče Sodnega sveta, da naj bi imela tako Sodni svet kot tudi Minister enake možnosti izbire med kandidati, po pobudnikovem mnenju ni oprto na nobeno ustavno določbo, niti se ne opira na nobeno izmed uveljavljenih pravnih metod razlage predpisa.

Ustavno sodišče je pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 62. člena ZS sprejelo. Ker so bili izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 26. člena (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS), je nadaljevalo z odločanjem o stvari sami. V pripravljalnem postopku se je odprlo vprašanje, ali je osmi odstavek 62. člena ZS, ki ureja sodno varstvo v postopku imenovanja predsednika sodišča, v taki medsebojni zvezi z izpodbijano določbo, da je presoja njegove ustavnosti nujna za rešitev zadeve. Ustavno sodišče je ocenilo, da presoja ustavnosti osmega odstavka 62. člena ZS za rešitev zadeve ni potrebna, zato postopka za oceno njegove ustavnosti ni začelo.

Člen 62 ZS ureja imenovanje predsednikov sodišč. Drugi odstavek tega člena se glasi:

"(2) Predsednike ostalih sodišč imenuje minister, pristojen za pravosodje, na predlog sodnega sveta, za dobo šestih let z možnostjo ponovnega imenovanja."

Eno od načel pravne države (2. člen Ustave) zahteva, da so predpisi jasni in določni, tako da je mogoče nedvomno ugotoviti vsebino in namen norme. Zahteva po jasnosti in določnosti predpisa ne pomeni, da morajo biti predpisi taki, da jih ne bi bilo treba razlagati. Z vidika pravne varnosti, ki je eno od načel pravne države iz 2. člena Ustave, pa postane predpis sporen takrat, kadar s pomočjo pravil o razlagi pravnih norm ne moremo priti do jasne vsebine predpisa (odločba št. U-I-32/00 z dne 10. 7. 2003, Uradni list RS, št. 73/03 in OdlUS XII, 71).

Pobudnik zatrjuje, da jezikovni okvir izpodbijanega drugega odstavka 62. člena ZS dopušča različne razlage. Vendar je po jezikovni razlagi ob upoštevanju drugih metod razlage (namenske, zgodovinske in logične) (3) drugi odstavek 62. člena ZS mogoče razlagati le tako, da pristojnost Ministra imenovati predsednika sodišča obsega tudi pravico izbire oziroma pomeni hkrati tudi pravico Ministra, da ne imenuje predlaganega kandidata. Pomen jezikovnih znakov je treba namreč razlagati predvsem glede na namen, ki ga neka določba ima. Iz zakonodajnega gradiva Predloga za izdajo Zakona o sodiščih(4) izhaja, da je bil namen uzakonitve ureditve, po kateri na predlog Sodnega sveta predsednika sodišča imenuje Minister za pravosodje, zagotoviti izvršilni veji oblasti v določeni meri vpliv na organizacijo sodnega poslovanja.

Minister je pristojen za zadeve pravosodne uprave, kamor sodi zagotavljanje splošnih pogojev za uspešno izvajanje sodne oblasti, zlasti priprava zakonov in drugih predpisov s področja organizacije in poslovanja sodišč, skrb za izobraževanje in strokovno usposabljanje kadrov, izdajanje strokovne literature, zagotavljanje kadrovskih, materialnih, tehničnih in prostorskih pogojev, izvajanje mednarodne pravne pomoči, izvrševanje kazenskih sankcij, statistična in druga raziskovanja o poslovanju sodišč ter druge upravne naloge, ki jih določa zakon (74. člen ZS). Te svoje funkcije ne more opravljati brez uspešnega sodelovanja s predsedniki sodišč. Ti vodijo poslovanje sodišča (7. člen ZS). V njihovi pristojnosti so zadeve sodne uprave (prvi odstavek 61. člena ZS), kamor sodijo odločanje in druga opravila, s katerimi se na podlagi zakona, sodnega reda in drugih predpisov zagotavljajo pogoji za redno izvajanje sodne oblasti.