40.a člen
(potni stroški)
Potni stroški obsegajo stroške prihoda in vrnitve sodnega izvedenca oziroma cenilca od kraja njegovega stalnega ali začasnega prebivališča (v nadaljnjem besedilu: prebivališče) do sedeža sodišča oziroma zunanjega oddelka sodišča ali kraja, kjer opravlja izvedeniško oziroma cenilsko delo. Potni stroški se priznajo v višini izdatkov za prevoz z najcenejšim javnim prevoznim sredstvom.
Potni stroški se povrnejo sodnemu izvedencu oziroma cenilcu za javno prevozno sredstvo, ki ni najcenejše, če bi uporaba najcenejšega javnega prevoznega sredstva glede na vozni red in čas opravljanja izvedeniškega oziroma cenilskega dela, ne upoštevaje čas trajanja vožnje, ki bi za sodnega izvedenca oziroma cenilca pomenila več kot dve uri dnevne časovne izgube.
Sodišče v primeru javnega prevoza upošteva podatke o ceni javnega prevoza po veljavnem ceniku prevoznika, pri čemer se stroški prevoza obračunajo tako, da je višina povračila dvakratnik cene enosmerne vozovnice oziroma cena povratne vozovnice. Za ceno enosmerne vozovnice v avtobusnem mestnem potniškem prometu se upošteva cena žetona.
Če ni možnosti prevoza z javnim prevoznim sredstvom, se sodnemu izvedencu oziroma cenilcu prizna kilometrina za razdaljo po najkrajši poti od kraja njegovega prebivališča do sedeža sodišča oziroma zunanjega oddelka sodišča ali kraja, kjer opravlja delo sodnega izvedenca oziroma cenilca. Kilometrina se obračunava v višini 15% cene neosvinčenega motornega bencina – 95 oktanov.
Sodnemu izvedencu oziroma cenilcu se v primeru iz četrtega odstavka povrnejo tudi gotovinski stroški, ki so nastali kot posledica uporabe motornega vozila za potovanje (parkirnina, cestnina), kolikor jih je dejansko utrpel.
Če je bilo motorno vozilo v uporabi za večje število sodnih izvedencev oziroma cenilcev, se v primeru iz četrtega odstavka lahko povračilo potnih stroškov uveljavlja le enkrat.