15. člen
(določitev merilnih mest za vrednotenje obremenitve)
(1)
Na območju vrednotenja se ocenjuje dodatno in obstoječo obremenitev na merilnih mestih, kjer se domneva, da je zaradi obratovanja naprave in drugih naprav, ki vplivajo na kakovost zraka na območju vrednotenja, ter emisijo snovi iz drugih virov onesnaževanja, ki niso naprave po tej uredbi, celotna obremenitev, izražena kot letna ali dnevna vrednost obremenitve, največja.
(2)
Meritve kakovosti zunanjega zraka zaradi ocenjevanja obstoječe obremenitve je treba izvajati na merilnih mestih, ki so reprezentativna za ocenjevanje kakovosti zunanjega zraka na območju vrednotenja iz prejšnjega odstavka.
(3)
Reprezentativna merilna mesta za vrednotenje celotne obremenitve na območju vrednotenja, se določijo na podlagi rezultatov naslednjih izračunov:
1.
po metodi izračuna disperzije snovi z odpadnimi plini se določijo merilna mesta, kjer je izračunana dodatna obremenitev največja. Če je za posamezno snov treba v skladu z določbami 9. in 10. člena te uredbe ovrednotiti samo letno in dnevno ali 24-urno vrednost koncentracije snovi v zunanjem zraku, se za to snov na podlagi metode izračuna disperzije snovi z odpadnimi plini ne izračunava največje urne koncentracije zaradi dodatne obremenitve;
2.
na podlagi meritev kakovosti zunanjega zraka, ki jo povzročajo druge naprave, ki vplivajo na kakovost zraka na območju vrednotenja, ter drugi viri onesnaževanja, ki niso naprave po tej uredbi, kakor je promet ali male kurilne naprave, se oceni obstoječa obremenitev na vseh merilnih mestih, kjer na podlagi izračuna iz prejšnje točke dodatna obremenitev pomembno vpliva na vrednost celotne obremenitve;
3.
na podlagi podatkov o vsoti dodatne in obstoječe obremenitve iz prve in druge točke tega odstavka, se določi merilna mesta, kjer je vrednost te vsote v posameznih obdobjih dneva ali letne sezone največja, in med merilnimi mesti izbere dve, za katera se domneva, da je na njih celotna obremenitev največja v daljšem obdobju izpostavljenosti onesnaženemu zunanjemu zraku. Če je za posamezno snov treba v skladu z določbami 9. in 10. člena te uredbe oceniti samo letno vrednost koncentracije snovi v zunanjem zraku, se za določanje obremenitve zaradi te snovi izbere samo eno merilno mesto, za katerega se domneva, da je na njej celotna obremenitev zaradi te snovi največja.
(4)
Ministrstvo lahko v okoljevarstvenem dovoljenju določi več kakor dve merilni mesti za ocenjevanje celotne obremenitve, če iz rezultatov meritev obstoječe obremenitve, ki so izvedene v skladu s programom ocenjevanja obstoječe obremenitve iz 13. člena te uredbe, ugotovi, da je treba zaradi nehomogene površine območja vrednotenja, posebnih meteoroloških razmer, časovnih konic onesnaževanja zunanjega zraka ali vpliva večjega števila, naprav, ki so manjši viri onesnaževanja, na obstoječo obremenitev, določiti več merilnih mest, ki so na območju vrednotenja reprezentativna za celotno obremenitev.
(5)
Ocenjevanje dodatne, obstoječe in celotne obremenitve na varovanem območju v skladu s predpisi s področja ohranjanja narave na podlagi določb 10. člena te uredbe se mora izvajati na merilnih mestih, ki so več kakor 20 km oddaljena od zunanje meje poselitvenega območja in najmanj 5 km od drugih poseljenih območij ali cest z dnevnim povprečnim pretokom vozil večjim od 12.000 EOV/dan.
(6)
Upravljavec naprave mora zagotoviti izdelavo predloga merilnih mest za ocenjevanje obstoječe, dodatne in celotne obremenitve na območju vrednotenja vključno z obrazložitvijo izbire teh merilnih mest in s podatki o največji obstoječi in dodatni obremenitvi ter o vrednosti domnevno največje celotne obremenitve na teh merilnih mestih. Predlog merilnih mest za ocenjevanje dodatne in celotne obremenitve na območju vrednotenja mora upravljavec naprave predložiti ministrstvu skupaj z drugo dokumentacijo, ki je priložena k vlogi za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja.