13. člen
(izvedba ocenjevanja obstoječe obremenitve)
(1)
Ocenjevanje obstoječe obremenitve je treba na območju vrednotenja izvajati z meritvami po merilnih metodah in na način iz predpisa, ki ureja monitoring kakovosti zunanjega zraka.
(2)
Ocenjevanje obstoječe obremenitve je treba izvajati po programu ocenjevanja obstoječe obremenitve, ki ga pripravi upravljavec naprave, njegovo skladnost z določbami te uredbe pa potrdi ministrstvo z odločbo.
(3)
Upravljavec naprave mora predložiti predlog programa ocenjevanja obstoječe obremenitve ministrstvu v potrditev. Program ocenjevanja obstoječe obremenitve mora upravljavec naprave vložiti skupaj z vlogo za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja.
(4)
S programom ocenjevanja obstoječe obremenitve se določi:
1.
območje vrednotenja,
2.
merilna mesta na območju vrednotenja, na katerih je treba vrednotiti obstoječo obremenitev,
3.
druge naprave, ki vplivajo na kakovost zraka na območju vrednotenja,
4.
druge vire onesnaževanja, ki niso naprave po tej uredbi, vendar vplivajo na kakovost zraka na območju vrednotenja,
5.
obdobje izvajanja meritev,
6.
pogostost izvajanja meritev,
7.
čas trajanja posameznih meritev glede na vrsto naprav, ki vplivajo na kakovost zraka na območju vrednotenja, in glede na višino njihovega odvodnika odpadnih plinov,
8.
upoštevanje meteoroloških razmer pri izvajanju meritev.
(5)
Obdobje izvajanja meritev kakovosti zunanjega zraka v okviru programa ocenjevanja obstoječe obremenitve praviloma ne sme biti krajše od 1 leta, razen če gre za napravo, ki obratuje sezonsko, vendar zanjo obdobje izvajanja meritev ni krajše od 6 mesecev.
(6)
Izvajanje meritev v okviru programa ocenjevanja obstoječe obremenitve se za posamezno snov lahko ne prej kakor po 6 mesecih prekine in nadaljnje merjenje obstoječe obremenitve opusti, če se na podlagi rezultatov meritev izkaže, da so na kraju največje obstoječe obremenitve na območju vrednotenja izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka prejšnjega člena.
(7)
Rezultati meritev se za vsako od snovi, za katere je določena mejna koncentracija v zunanjem zraku, vrednotijo na podlagi povprečne izmerjene vrednosti v najmanjšem časovnem intervalu, za katerega je določena mejna vrednost, za vsakega od merilnih mest, določenega za vrednotenje obstoječe obremenitve posebej, ne glede na to, ali gre za trajno ali občasno merjenje kakovosti zunanjega zraka.
(8)
Iz rezultatov meritev je treba za vsakega od merilnih mest, določenega za vrednotenje obstoječe obremenitve, ter za vsako snov, za katero se izvaja program ocenjevanja obstoječe obremenitve, izračunati:
1.
letno vrednost obstoječe obremenitve, izraženo kot letno koncentracijo, izračunano iz urnih koncentracij;
2.
dnevno vrednost obstoječe obremenitve, izraženo kot število dni, v katerih je 24-urna koncentracija presegla mejno dnevno koncentracijo v zunanjem zraku;
3.
urno vrednost obstoječe obremenitve, izraženo kot število ur, v katerih je urna koncentracija večja od mejne urne koncentracije v zunanjem zraku, in
4.
največjo dnevno koncentracijo in
5.
največjo urno koncentracijo.
(9)
Če je za posamezno snov treba v skladu z določbami 9. in 10. člena te uredbe ovrednotiti samo letno in dnevno ali 24-urno vrednost koncentracije snovi v zunanjem zraku, se ne glede na določbe prejšnjega odstavka za to snov na podlagi rezultatov meritev ne izračunava največje urne koncentracije pri vrednotenju obstoječe obremenitve.