19. člen
(zahteve za matična hmeljišča)
(1)
Matično hmeljišče je hmeljišče, ki je posajeno na prostem v istem letu z uradno potrjenimi certificiranimi sadikami 'A' iste sorte in je namenjeno za pridelavo hmelja in za pridelavo certificiranih sadik 'B', le-te pa za sajenje v proizvodna hmeljišča.
(2)
Matično hmeljišče sme biti izključno na uradno potrjenem neokuženem območju, skladno s predpisi, ki urejajo preprečevanje širjenja in zatiranje hmeljeve uvelosti.
(3)
Okoli matičnega hmeljišča mora biti 250 m širok varovalni pas, v katerem ni znakov ali ugotovljene prisotnosti škodljivih organizmov iz priloge 2 tega pravilnika.
(4)
Matično hmeljišče se lahko postavi le na površinah:
-
na katerih, vključno z varovalnim pasom iz prejšnjega odstavka, v zadnjih štirih rastnih dobah ni bila potrjena okužba s hmeljevo uvelostjo,
-
ki ležijo na mestu pridelave, na katerem so bili vsaj v zadnjih petih letih odvzeti vzorci zemlje za testiranje na ogorčice in so bili rezultati testiranj negativni,
-
na katerih najmanj 2 leti niso rasle hmeljne rastline in so očiščene ostankov prejšnjih hmeljnih rastlin, in
-
ki so ločene od ostalih površin, na katerih se pridelujejo gostiteljske rastline škodljivih organizmov iz priloge 2 tega pravilnika; razdalja med njimi mora biti najmanj 5 m.
(5)
Ne glede na določbo četrte alinee prejšnjega odstavka, so lahko matična hmeljišča, ki so posajena s certificiranimi sadikami 'A', v neposredni bližini, vendar pa mora biti jasno označena vsaj vsaka prva in zadnja vrsta posameznega hmeljišča.