Če je reševalec reševal ladjo, ki je sama ali s svojim tovorom pretila povzročiti škodo morskemu okolju, pa upoštevaje določila drugega odstavka 762. člena tega zakona ni uspel zaslužiti nagrade vsaj v višini posebnega nadomestila v skladu s tem členom, mu lastnik ladje dolguje posebno nadomestilo v višini njegovih vloženih stroškov.
Če je reševalec, po pogojih, določenih v prejšnjem odstavku, s svojim delovanjem preprečil ali zmanjšal škodo na morskem okolju, se posebna nagrada, ki jo dolguje lastnik ladje reševalcu, lahko poveča do 30 odstotkov od zneska stroškov, ki jih je vložil reševalec. Vendar pa sme sodišče, če to smatra za pravično in utemeljeno ter ob uporabi kriterijev iz drugega odstavka 762. člena tega zakona, dodatno povečati tako posebno nagrado do največ 100 odstotkov od zneska stroškov, ki jih je vložil reševalec.
Stroški reševanja iz prvega in drugega odstavka tega člena, so gotovinski izdatki, ki jih je reševalec razumno vložil v času trajanja reševanja in pravičen del nadomestila za opremo in osebje, ki so bili dejansko in razumno vključeni v reševanje, upoštevaje kriterije iz 8., 9. in 10. točke drugega odstavka 762. člena tega zakona.
Celotno posebno nadomestilo po tem členu se izplača samo takrat in samo v tolikšnem obsegu, kot je to nadomestilo višje od nagrade za reševanje, ki sicer pripada reševalcu na podlagi 762. člena tega zakona.
Če reševalec po svoji krivdi ni uspel preprečiti ali zmanjšati škode na morskem okolju, mu sme sodišče zmanjšati ali odvzeti posebno nadomestilo, določeno v tem členu.
Določila tega člena ne izključujejo in ne vplivajo na eventualni regresni zahtevek lastnika ladje, iz katere je nastala nevarnost za morsko okolje.