Zakon o prekrških (ZP-1)

Zahteva za varstvo zakonitosti se lahko vloži zoper vsako odločbo, izdano na drugi stopnji, oziroma vsako pravnomočno odločbo, če je kršen ta zakon ali predpis, ki določa prekršek.

Zahtevo za varstvo zakonitosti lahko vloži državni tožilec po uradni dolžnosti ali na pobudo osebe, ki ima pravico do pravnega sredstva po tem zakonu.

Ne glede na prejšnji odstavek lahko zahtevo za varstvo zakonitosti v treh mesecih od dokončnosti sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice vložita tudi storilec prekrška in zagovornik, če je s sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice ugotovljena kršitev človekove pravice ali temeljne svoboščine iz Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene s protokoli št. 3, 5 in 8 ter dopolnjene s protokolom št. 2, ter njenih protokolov št. 1, 4, 6, 7, 9, 10 in 11 (Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 7/94; v nadaljnjem besedilu: konvencija), ki se nanaša na pravnomočno odločbo o prekršku. Zahteva za varstvo zakonitosti se lahko vloži tudi, če je bila kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin ugotovljena v primeru prijateljske poravnave ali enostranske izjave države na podlagi konvencije.

Pri odločanju o vložitvi zahteve za varstvo zakonitosti državni tožilec upošteva zlasti naravo in težo domnevne kršitve, pomen zadeve in posledice odločitve za pobudnika in druge udeležence v postopku ter potrebo po zagotavljanju pravne varnosti, enotne uporabe prava ali pomen za razvoj prava preko sodne prakse.