Sklep o kreditnih zavarovanjih

Kot primerno zavarovanje s finančnim premoženjem se v okviru vseh pristopov in metod lahko priznajo:

bančne vloge pri banki ali denarju podobni instrumenti, ki jih ima banka;

dolžniški vrednostni papirji, ki so jih izdale enote centralne ravni držav ali centralne banke, katerih vrednostni papirji imajo bonitetno oceno primerne ECAI oziroma primerne ECA, ki po pravilih za tehtanje izpostavljenosti do enot centralne ravni držav in centralnih bank v standardiziranem pristopu ustreza najmanj stopnji kreditne kvalitete 4;

dolžniški vrednostni papirji, ki so jih izdale institucije, katerih vrednostni papirji imajo bonitetno oceno primerne ECAI, ki po pravilih za tehtanje izpostavljenosti do kreditnih institucij v standardiziranem pristopu ustreza najmanj stopnji kreditne kvalitete 3;

dolžniški vrednostni papirji, ki so jih izdali drugi subjekti, katerih vrednostni papirji imajo bonitetno oceno primerne ECAI, ki po pravilih za tehtanje izpostavljenosti do podjetij v standardiziranem pristopu ustreza najmanj stopnji kreditne kvalitete 3;

dolžniški vrednostni papirji s kratkoročno bonitetno oceno primerne ECAI, ki po pravilih za tehtanje kratkoročnih izpostavljenosti v standardiziranem pristopu ustreza najmanj stopnji kreditne kvalitete 3;

dolžniški vrednostni papirji, ki so jih izdale institucije, katerih vrednostni papirji nimajo bonitetne ocene primerne ECAI, če izpolnjujejo merila iz četrtega odstavka tega člena;

enote investicijskih skladov, če izpolnjujejo merila iz petega in šestega odstavka tega člena;

lastniški vrednostni papirji ali zamenljive obveznice, vključeni v glavni indeks;

zlato.

Za namene točke (b) prvega odstavka tega člena dolžniški vrednostni papirji, ki so jih izdale enote centralne ravni držav ali centralne banke, vključujejo:

dolžniške vrednostne papirje, ki so jih izdale enote centralne ravni držav ali centralne banke;

dolžniške vrednostne papirje, ki so jih izdale enote regionalne ali lokalne ravni držav, ki se v standardiziranem pristopu obravnavajo kot izpostavljenosti do enot centralne ravni držav, na ozemlju katerih so ustanovljene;

dolžniške vrednostne papirje, ki so jih izdale osebe javnega sektorja, ki se v skladu s 14. členom sklepa o standardiziranem pristopu obravnavajo kot izpostavljenosti do enot centralne ravni držav, na ozemlju katerih so ustanovljene;

dolžniške vrednostne papirje, ki so jih izdale multilateralne razvojne banke, za katere se v standardiziranem pristopu uporablja utež tveganja 0%;

dolžniške vrednostne papirje, ki so jih izdale mednarodne organizacije, za katere se v standardiziranem pristopu uporablja utež tveganja 0%.

Za namene točke (c) prvega odstavka tega člena dolžniški vrednostni papirji, ki so jih izdale institucije, vključujejo:

dolžniške vrednostne papirje, ki so jih izdale institucije;

dolžniške vrednostne papirje, ki so jih izdale enote regionalne ali lokalne ravni države in ki se v standardiziranem pristopu ne obravnavajo kot izpostavljenosti do enot centralne ravni države, na ozemlju katere so ustanovljene;

dolžniške vrednostne papirje, ki so jih izdale osebe javnega sektorja in ki se v standardiziranem pristopu obravnavajo kot izpostavljenosti do kreditnih institucij;

dolžniške vrednostne papirje, ki so jih izdale multilateralne razvojne banke, razen tistih, za katere se v standardiziranem pristopu uporablja utež tveganja 0%.

Dolžniški vrednostni papirji, ki so jih izdale institucije, katerih vrednostni papirji nimajo bonitetne ocene primerne ECAI, se lahko upoštevajo kot primerno zavarovanje s finančnim premoženjem, če izpolnjujejo naslednja merila:

so uvrščeni v borzno trgovanje na priznani borzi;

iz njih izhajajoči dolg se v primeru stečaja izdajatelja ne poplačuje podrejeno;

vse preostale bonitetno ocenjene izdaje vrednostnih papirjev tega izdajatelja z enakimi pravicami glede prednosti pri poplačilu, za katere je na razpolago bonitetna ocena priznane ECAI, imajo bonitetno oceno primerne ECAI, ki po pravilih za tehtanje izpostavljenosti do institucij ali po pravilih za tehtanje kratkoročnih izpostavljenosti v standardiziranem pristopu ustreza najmanj stopnji kreditne kvalitete 3;

banka nima nobenih informacij, ki bi kazale, da bi se izdaji lahko upravičeno dodelila nižja bonitetna ocena od navedene pod točko (c) tega odstavka;

banka lahko dokaže, da je dolžniški vrednostni papir dovolj likviden.

Enote investicijskih skladov se lahko upoštevajo kot primerno zavarovanje s finančnim premoženjem, če izpolnjujejo naslednja merila:

njihova cena (borzni tečaj) je dnevno javno objavljena;

investicijski sklad je omejen na naložbe v instrumente, ki po prvem do četrtem odstavku tega člena veljajo kot primerno zavarovanje s finančnim premoženjem.

Če investicijski sklad za varovanje dovoljenih naložb uporablja (ali bi lahko uporabljal) izvedene finančne instrumente za zaščito pred tveganji, izhajajočimi iz naložb investicijskega sklada, to ne izključuje primernosti enot navedenega investicijskega sklada. Če investicijski sklad ni omejen na naložbe v finančna sredstva, ki po prvem in četrtem odstavku tega člena veljajo kot primerno zavarovanje s finančnim premoženjem (v nadaljevanju: primerne naložbe), se lahko enote investicijskih skladov priznajo kot primerno zavarovanje s finančnim premoženjem v vrednosti primernih naložb ob predpostavki, da je investicijski sklad v okviru svojih pooblastil v največjem možnem obsegu že naložil v finančna sredstva, ki ne veljajo kot primerno zavarovanje s finančnim premoženjem (v nadaljevanju: neprimerne naložbe). V primerih, ko imajo lahko neprimerne naložbe negativno vrednost zaradi obveznosti ali pogojnih obveznosti izhajajočih iz lastništva, banka izračuna skupno vrednost teh naložb. V primeru, da je skupna vrednost neprimernih naložb negativna, banka za to vrednost zmanjša vrednost primernih naložb.

Če sta za vrednostni papir izdelani dve bonitetni oceni primernih ECAI, se za namene točk (b) do (e) prvega odstavka tega člena uporablja manj ugodna bonitetna ocena. Kadar je za vrednostni papir izdelanih več kakor dve bonitetni oceni primernih ECAI, se uporabita dve najugodnejši bonitetni oceni. Če se dve najugodnejši bonitetni oceni razlikujeta, se uporablja manj ugodna bonitetna ocena izmed obeh.