(1)
Za tiste dele vrednosti izpostavljenosti, ki so zavarovani s tržno vrednostjo priznanega zavarovanja s finančnim premoženjem, se uporabi utež tveganja, ki bi bila v standardiziranem pristopu uporabljena za neposredno izpostavljenost banke iz naslova zadevnega instrumenta zavarovanja s finančnim premoženjem, pri čemer ne sme biti nižja od 20%, razen v primerih, za katere je v 65. do 67. členu tega sklepa določena drugačna utež tveganja. Za namen ugotavljanja vrednosti zavarovanega dela izpostavljenosti banka kot vrednost izpostavljenosti zunajbilančnih postavk, ki so naštete v Prilogi II sklepa o standardiziranem pristopu, uporabi kar 100% njihove vrednosti (namesto vrednosti izpostavljenosti, določene v prvem odstavku 3. člena sklepa o standardiziranem pristopu). Pri izračunu tveganjem prilagojenega zneska izpostavljenosti banka ugotovljeno vrednost zavarovanega dela izpostavljenosti množi z odstotki, določenimi v prvem odstavku 3. člena sklepa o standardiziranem pristopu.
(2)
Za preostanek vrednosti izpostavljenosti (ki ni zavarovana) se uporabi utež tveganja, ki bi bila v standardiziranem pristopu uporabljena za nezavarovano izpostavljenost do dolžnika.