(1)
Stanovanjske nepremičnine, ki so ali šele bodo v neposredni posesti lastnika oziroma upravičenca v primeru osebnega investicijskega podjetja (personal investment company) ali v neposredni posesti najemnika, in poslovne nepremičnine se lahko priznajo kot primerno zavarovanje, če so izpolnjeni naslednji pogoji:
(a)
vrednost nepremičnine ne sme biti bistveno odvisna od kreditne kvalitete dolžnika. Ta zahteva ne izključuje okoliščin, ko dejavniki izključno makroekonomske narave vplivajo na vrednost nepremičnine in na izpolnjevanje obveznosti dolžnika;
(b)
tveganost dolžnika ne sme biti bistveno odvisna od donosnosti zadevne nepremičnine ali projekta, ampak od zmogljivosti dolžnika, da poplača dolg iz drugih virov. Vračilo dolga kot tako ne sme biti bistveno odvisno od katerega koli denarnega pritoka, ki ga ustvarja zadevna nepremičnina, ki služi kot zavarovanje.
(2)
Banka lahko kot primerno zavarovanje prizna tudi delnice v finskih stanovanjsko nepremičninskih družbah, ki poslujejo v skladu s finskim Zakonom o nepremičninskih družbah iz leta 1991 ali naknadno sprejeto enakovredno zakonodajo, nanašajočo se na stanovanjske nepremičnine, ki so ali še bodo v neposredni posesti lastnika ali najemnika. Če so ti pogoji izpolnjeni, jih lahko obravnava kot zavarovanje s stanovanjskimi nepremičninami.
(3)
Kadar je izpostavljenost zavarovana s stanovanjsko nepremičnino, ki je na ozemlju druge države članice, izpolnjevanje kriterija iz točke (b) prvega odstavka tega člena ni potrebno, vendar le pod pogojem, da nadzorni organ iz države članice, v kateri je stanovanjska nepremičnina, dovoljuje tako izjemo.
(4)
Kadar je izpostavljenost zavarovana s poslovno nepremičnino, ki je na ozemlju druge države članice, izpolnjevanje kriterija iz točke (b) prvega odstavka tega člena ni potrebno, vendar le pod pogojem, da nadzorni organ iz države članice, v kateri se poslovna nepremičnina nahaja, dovoljuje tako izjemo.