(1)
Če je izpostavljenost zavarovana z osebnim jamstvom, za katerega posredno jamči enota centralne ravni države ali centralna banka, enota regionalne ali lokalne ravni države ali oseba javnega sektorja, do katere terjatve se v standardiziranem pristopu obravnavajo kot terjatve do enot centralne ravni države, na ozemlju katere je ustanovljena, multilateralna razvojna banka ali mednarodna organizacija, za katero se v standardiziranem pristopu uporablja utež tveganja 0%, ali oseba javnega sektorja, do katere terjatve se v standardiziranem pristopu obravnavajo kot terjatve do kreditnih institucij, se lahko šteje, da je izpostavljenost zavarovana z neposrednim osebnim jamstvom teh oseb, če so izpolnjene naslednje minimalne zahteve:
(a)
posredno osebno jamstvo mora kriti vse sestavine kreditnega tveganja terjatve;
(b)
neposredno jamstvo in posredno jamstvo morata izpolnjevati zahteve za jamstva, določene v 35., 36. in 38. členu tega sklepa, razen da se za posredno jamstvo ne zahteva neposrednosti;
(c)
kritje mora biti zanesljivo in pretekla evidenca ne sme nakazovati, da je kritje posrednega osebnega jamstva manj kot dejansko enakovredno kritju neposrednega osebnega jamstva zadevne osebe.
(2)
Banka lahko posredno jamstvo upošteva kot primerno tudi, če ga ni zagotovila katera izmed oseb iz prvega odstavka tega člena, temveč neka tretja oseba, vendar pa vsaj ena izmed oseb iz prvega odstavka tega člena neposredno osebno jamči za posredno osebno jamstvo te tretje osebe. Izpolnjene morajo biti tudi minimalne zahteve iz točk (a) do (c) prvega odstavka tega člena.