3. člen
(največja možna stopnja poškodovanosti)
(1)
Največjo možno stopnjo poškodovanosti kmetijskih rastlin na posameznem geografsko zaokroženem območju, kjer je nastala škoda v kmetijstvu zaradi neugodnih vremenskih razmer, ocenijo strokovnjaki na področju pridelave kmetijskih rastlin. Ocena o največji možni stopnji poškodovanosti kmetijskih rastlin temelji na podatkih o povprečju stopenj poškodovanosti kmetijskih rastlin na geografsko zaokroženem območju iz prejšnjega člena in upoštevanju neposrednih poškodb na rastlinah, fenološke faze rastlin v času neugodnih vremenskih razmer, razvejanosti koreninskega sistema rastlin ter drugih dejavnikov, ki zaradi neugodnih vremenskih razmer vplivajo na stopnjo poškodovanosti kmetijskih rastlin.
(2)
Največja možna stopnja poškodovanosti kmetijskih rastlin se določi za posamezno kmetijsko rastlino ali skupino kmetijskih rastlin.