(1)
Na podlagi telefonskih klicev, prispelih na telefonsko številko za klic v sili 112, mora javni uslužbenec v regijskem centru za obveščanje v skladu z načrti zaščite in reševanja oziroma standardnimi postopki ukrepanja:
-
klice namenjene gasilcem, gorskim reševalcem, jamarskim reševalcem in drugim silam za zaščito, reševanje in pomoč, razen službe nujne medicinske pomoči ter klice namenjene javnim službam (cestna podjetja, elektro distribucijska podjetja, podjetja za oskrbo s pitno vodo in druga) prevzeti, obdelati ter aktivirati oziroma obvestiti pristojno enoto, službo ali drugega izvajalca;
-
klice o nevarnostih ali nesrečah za katere so izdelani načrti zaščite in reševanja ali standardni postopki ukrepanja oziroma dokumenti za aktiviranje, prevzeti in aktivirati pristojne enote, službe ali druge sestave;
-
klice za nujno medicinsko pomoč preko telefonske centrale konferenčno prevezati pristojni zdravstveni službi oziroma dispečerski službi nujne medicinske pomoči in poslušati pogovor ne glede na to, kdo kliče na telefonsko številko za klic v sili. Klicatelja mora javni uslužbenec v centru seznaniti s katero zdravstveno službo ga bo regijski center za obveščanje telefonsko prevezal. Ob nenujnih klicih za zdravstveno pomoč, se klicatelja praviloma napoti na pristojno zdravstveno službo;
-
nujne klice za policijo preko telefonske centrale konferenčno prevezati z operativno komunikacijskim centrom policijske uprave, po potrebi ostati na zvezi in poslušati pogovor. Nenujne klice za policijo se preko telefonske centrale preda operativno komunikacijskemu centru policijske uprave;
-
če v regijski center za obveščanje prispe klic za komercialne storitve gasilcev, storitve javnih služb in drugih izvajalcev, klicatelju posredovati želeni odgovor oziroma mu posredovati ustrezno telefonsko številko, če z njo razpolaga.
(2)
Pri klicih v sili o nevarnosti ali nesreči iz prve in druge alinee prejšnjega odstavka, po potrebi pa tudi pri drugih klicih, pri katerih ni razumljiva zahteva klicatelja, mora javni uslužbenec v regijskem centru za obveščanje od klicatelja pridobiti praviloma naslednje informacije:
-
posledice (ponesrečeni, mrtvi, pogrešani, število udeleženih v nesreči);
-
kakšne so poškodbe ponesrečencev;
-
posledice v okolju, objektih in infrastrukturi;
-
okoliščine na kraju nesreče, če je to potrebno (dostopnost, vremenske razmere, drugo);
-
ali je bil o nesreči že kdo obveščen;
-
ali so na mestu nesreče že reševalne službe oziroma sile za zaščito, reševanje in pomoč oziroma jih je kdo že klical;
-
ali so na kraju nesreče potrebne specializirane službe in organi (npr. pogrebna služba, dežurni elektrikarji, policija ipd.).
(3)
Javni uslužbenec v regijskem centru za obveščanje na podlagi podatkov iz prejšnjega odstavka oceni katere reševalne službe bo aktiviral in o nevarnosti ali nesreči obvesti tudi operativno komunikacijski center policijske uprave, če ta o nevarnosti ali nesreči ni obveščen.
(4)
Če javni uslužbenec v regijskem centru za obveščanje ne more dobiti od klicatelja potrebnih podatkov iz drugega odstavka tega člena ali so pridobljene informacije nepopolne, zlasti pa če so nepopolne informacije o posledicah nevarnosti ali nesreče, ukrepa tako kot da je do nesreče prišlo.
(5)
Ob klicih z grozilno vsebino, klicih s samomorilskimi nameni oziroma lažnih klicih, javni uslužbenec v regijskem centru za obveščanje ravna v skladu s standardnim operativnim postopkom ukrepanja, ki ga predpiše generalni direktor uprave.
(6)
Določbe tega člena se smiselno uporabljajo tudi za ravnanje javnih uslužbencev v Centru za obveščanje Republike Slovenije.