(1)
Dodaten obseg oskrbe, ki ni predmet standardnega obsega posamezne kategorije oskrbe, se lahko zaračunava samo na podlagi izkazanih in dokumentiranih dodatnih stroškov, ki nastajajo v zvezi z opravljanjem teh storitev, in sicer pod pogojem, da se uporabnik zanje odloči prostovoljno in da so opredeljene v dogovoru o trajanju, vrsti in načinu zagotavljanja storitve institucionalnega varstva.
(2)
Dodatne storitve so lahko zlasti:
-
prinašanje hrane v sobo uporabniku, če to že ni zajeto v vrsti oskrbe, ki jo uporabnik prejema,
-
opravljanje storitev čiščenja bivalnih prostorov večkrat na teden, kot je določeno s podrobnejšimi standardi in normativi, ki jih na podlagi javnih pooblastil sprejme Skupnost socialnih zavodov Slovenije,
-
pomoč pri osebni higieni in izvajanju dnevnih aktivnosti v večjem obsegu, kot je določena s podrobnejšimi standardi in normativi, ki jih na podlagi javnih pooblastil sprejme Skupnost socialnih zavodov Slovenije,
-
spremstvo po nakupih,
-
storitve frizerja, pedikerja in
-
podobno.
(3)
Cene dodatnih storitev določi organ upravljanja izvajalca. Cenik mora biti pri izvajalcu izobešen na vidnem mestu.
(4)
O opravljenih dodatnih storitvah za posamezne uporabnike je dolžan izvajalec voditi posebno evidenco in jih na računu, ki ga izstavi uporabniku, prikazati ločeno od storitev oskrbe.
(5)
Če ministrstvo, pristojno za socialno varstvo, ugotovi, da izvajalec storitve kot dodatne storitve zaračuna storitve, ki so po vsebini del standardnih storitev, je izvajalec dolžan takšno storitev takoj črtati s cenika in uporabniku povrniti neupravičeno zaračunane storitve.