11. člen
OBRESTI
1. Obresti, ki so nastale v državi pogodbenici in so bile izplačane rezidentu druge države pogodbenice, se lahko obdavčijo v tej drugi državi pogodbenici.
2. Obresti iz prvega odstavka tega člena se lahko obdavčijo tudi v državi pogodbenici, v kateri so nastale, v skladu z njenimi zakoni, vendar če je prejemnik dejanski uporabnik obresti, tako odmerjeni davek ne sme presegati 10 odstotkov bruto zneska obresti. Pristojni organi držav pogodbenic se medsebojno dogovorijo o načinu uporabe te omejitve.
3. Izraz “obresti”, kot je uporabljen v tem členu, označuje dohodek od vseh vrst terjatev, ne glede na to ali so zavarovane s hipoteko in ali se na njihovi podlagi pridobi pravica do udeležbe v dobičku dolžnika, zlasti pa dohodek iz državnih vrednostnih papirjev in dohodek iz obveznic ali obligacij, med drugim tudi premije in nagrade, ki spadajo k takim vrednostnim papirjem, obveznicam ali obligacijam. Kazni za zamudo v plačilu se ne štejejo za obresti po tem členu.
4. Določila prvega in drugega odstavka tega člena se ne uporabljajo, če dejanski uporabnik obresti – rezident države pogodbenice – posluje v drugi državi pogodbenici, v kateri so nastale obresti, prek stalne poslovne enote v tej državi pogodbenici ali če opravlja v tej drugi državi samostojne osebne dejavnosti iz stalne baze v njej, terjatev, za katero se plačujejo obresti, pa je neposredno povezana s to stalno poslovno enoto ali stalno bazo. V takem primeru se po potrebi uporabljajo določila 7. ali 14. člena te konven- cije.
5. Šteje se, da nastanejo obresti v državi pogodbenici, če je plačnik sama država, upravna ozemeljska enota, njen lokalni organ ali rezident te države. Če ima oseba, ki plača obresti, ne glede na to ali je rezident države pogodbenice, v državi pogodbenici stalno poslovno enoto ali stalno bazo, na katero se nanaša zadolžitev, za katero se plačajo obresti, te obresti pa bremenijo zadevno stalno poslovno enoto ali stalno bazo, se šteje, da nastanejo obresti v državi pogodbenici, v kateri je stalna poslovna enota ali stalna baza.
6. Če zaradi posebnega razmerja med plačnikom in dejanskim uporabnikom ali med njima in kom drugim znesek obresti ob upoštevanju terjatve, za katero se te obresti plačujejo, presega znesek, ki bi bil dogovorjen med plačnikom in dejanskim uporabnikom, če takega razmerja ne bi bilo, se določila tega člena uporabljajo samo za tako dogovorjeni znesek. V tem primeru se preveč plačani znesek obdavči v skladu z zakoni vsake države pogodbenice, pri tem pa se upoštevajo druge določbe te konvencije.