Pravilnik o zavorah, varnostnih napravah in opremi železniških vozil

Med vožnjo se morajo vlaki zavirati tako, da pri tem ne nastajajo sunki, neprijetni za potnike v potniških vlakih, potem, da vozila ne naletavajo ter da se ne strgajo njihove spenjalne in spojne naprave.

Za zaviranje vlaka iz vlečnega vozila se praviloma oziroma prednostno uporabljajo tiste posamično ali kombinirano delujoče zavore, ki:

- so namenjene za zaviranje vseh v vlak uvrščenih vozil;

- omogočajo najhitrejši nastanek zavorne sile;

- delujejo z največjo zavorno silo;

- se najbolj enostavno krmilijo.

Posamična ali kombinirano delujoča zavora vlaka ali vozila, ki je namenjena za prednostno uporabo, navedeno v prejšnjem odstavku, je z vidika uporabe tako imenovana glavna zavora. V vsa vozila mora biti vgrajena pnevmatsko krmiljena (posredna oziroma samodejna) zračna zavora, ki jo glede na varnost zaradi njenega zanesljivega delovanja imenujemo osnovna zavora.

Vlaki se morajo med vožnjo zavirati predvsem zaradi uravnavanja hitrosti, zaustavljanja zaradi voznorednih in drugih postankov ter zavarovanja pred samopremaknitvijo med postanki.

Vlaki se morajo normalno zavirati postopno. Hitro zaviranje (ne glede na to, kako je sproženo – ročno, prisilno, v sili) se lahko uporablja le iz upravičenih razlogov.

Na delih proge s počasno vožnjo se vlakov ne sme zavirati, razen ob nevarnosti. Hitrost počasne vožnje je treba prilagoditi na zahtevano vrednost pred prihodom do njenega začetka. Izjemoma je dovoljeno zaviranje na delih proge s počasno vožnjo, če je ta na padcu in bi zaradi tega hitrost presegla dovoljeno vrednost.