1. Za namene te konvencije izraz “rezident države pogodbenice“ pomeni katero koli osebo, ki je po zakonodaji te države dolžna plačevati davke zaradi svojega stalnega prebivališča, prebivališča, sedeža uprave, kraja ustanovitve ali katerega koli drugega podobnega merila, in vključuje tudi to državo in katero koli njeno politično enoto ali lokalno oblast. Ta izraz pa ne vključuje katere koli osebe, ki je dolžna v tej državi plačevati davke samo v zvezi z dohodki iz virov v tej državi ali od premoženja v njej.
2. Kadar je zaradi določb prvega odstavka tega člena posameznik rezident obeh držav pogodbenic, se njegov status določi na naslednji način:
a)
šteje se samo za rezidenta države, v kateri ima na razpolago stalno prebivališče; če ima stalno prebivališče na razpolago v obeh državah, se šteje samo za rezidenta države, s katero ima tesnejše osebne in ekonomske odnose (središče življenjskih interesov);
b)
če ni mogoče opredeliti države, v kateri ima središče življenjskih interesov, ali če nima v nobeni od držav na razpolago stalnega prebivališča, se šteje samo za rezidenta države, v kateri ima običajno bivališče;
c)
če ima običajno bivališče v obeh državah ali v nobeni od njiju, se šteje samo za rezidenta države, katere državljan je;
d)
če je državljan obeh držav ali nobene od njiju, pristojna organa držav pogodbenic vprašanje rešita s skupnim dogovorom.
3. Kadar je zaradi določb prvega odstavka tega člena oseba, ki ni posameznik, rezident obeh držav pogodbenic, si pristojna organa držav pogodbenic prizadevata vprašanje rešiti s skupnim dogovorom. Če takega dogovora za namene te konvencije ne moreta doseči, oseba ni upravičena zahtevati ugodnosti iz te konvencije.