14. člen
(insolventnost)
(1)
Insolventnost je položaj, ki nastane, če dolžnik oziroma dolžnica (v nadaljnjem besedilu: dolžnik):
1.
ni sposoben poravnati svojih zapadlih obveznosti v določenem obdobju (v nadaljnjem besedilu: trajnejša nelikvidnost) ali
2.
postane dolgoročno plačilno nesposoben.
(2)
Če se ne dokaže drugače, velja, da je dolžnik trajneje nelikviden:
1.
pri dolžniku, ki je pravna oseba, podjetnik ali zasebnik:
-
če za več kot dva meseca zamuja z izpolnitvijo ene ali več obveznosti v skupnem znesku, ki presega 20 odstotkov zneska njegovih obveznosti, izkazanih v zadnjem javno objavljenem letnem poročilu, ali
-
če sredstva na njegovih računih ne zadoščajo za izvršitev sklepa o izvršbi ali poplačilo izvršnice in tako stanje traja neprekinjeno zadnjih 60 dni ali s prekinitvami več kot 60 dni v obdobju zadnjih 90 dni, in takšno stanje traja na dan pred vložitvijo predloga za začetek postopka zaradi insolventnosti, ali
-
če nima odprtega najmanj enega bančnega računa pri ponudnikih plačilnih storitev v Republiki Sloveniji in če po preteku 60 dni od pravnomočnosti sklepa o izvršbi ni poravnal svoje obveznosti, ki izhaja iz sklepa o izvršbi,
2.
pri dolžniku, nad katerim je tekel postopek prisilne poravnave, ki je bil končan s pravnomočno potrditvijo prisilne poravnave, če za več kot dva meseca zamuja:
-
s plačilom svojih obveznosti na podlagi potrjene prisilne poravnave ali
-
s plačilom svojih obveznosti do ločitvenih upnikov, ki so nastale pred začetkom postopka prisilne poravnave, četudi te niso predmet prestrukturiranja s prisilno poravnavo, ali
-
z izvedbo drugih ukrepov finančnega prestrukturiranja, določenih v načrtu finančnega prestrukturiranja,
3.
pri dolžniku, ki je potrošnik:
-
če za več kot dva meseca zamuja z izpolnitvijo ene ali več obveznosti v skupnem znesku, ki presega trikratnik njegove plače, nadomestil ali drugih prejemkov, ki jih prejema redno v obdobjih, ki niso daljša od dveh mesecev, ali
-
če je nezaposlen in ne prejema nobenih drugih rednih prejemkov ter za več kot dva meseca zamuja z izpolnitvijo obveznosti, ki presega 1.000 eurov.
(3)
Če se ne dokaže drugače, velja, da je dolžnik postal dolgoročno plačilno nesposoben:
1.
če je vrednost njegovega premoženja manjša od vsote njegovih obveznosti (v nadaljnjem besedilu: prezadolženost),
2.
pri dolžniku, ki je kapitalska družba: tudi če je izguba tekočega leta skupaj s prenesenimi izgubami dosegla polovico osnovnega kapitala in te izgube ni mogoče pokriti v breme prenesenega dobička ali rezerv.
(4)
Velja in nasproten dokaz ni dovoljen, da je pravna oseba, podjetnik ali zasebnik postal trajneje nelikviden, če za več kot dva meseca zamuja:
1.
s plačilom plač delavcem do višine minimalne plače ali
2.
s plačilom davkov in prispevkov, ki jih mora izplačevalec obračunati ali plačati hkrati s plačilom plač delavcem,
in takšno stanje traja na dan pred vložitvijo predloga za začetek postopka zaradi insolventnosti.
(5)
Če je nad dolžnikom tekel postopek prisilne poravnave, ki je bil končan s pravnomočno potrditvijo prisilne poravnave, velja, če se ne dokaže drugače, da je s pravnomočnostjo sklepa o potrditvi prisilne poravnave, prenehal položaj insolventnosti dolžnika.