(1)
Če se s pravnomočno odločbo ugotovi, da strankina obveznost, za katere zavarovanje je bil izdan začasen sklep, pravno ne obstaja, ali če se kako drugače ugotovi, da je bila zahteva za začasni sklep neopravičena, mora predlagatelj, v čigar korist je bil začasni sklep izdan, povrniti stranki z nasprotnim interesom s tem povzročeno škodo.
(2)
O odškodnini iz prvega odstavka tega člena odloča organ, ki je izdal začasni sklep.
(3)
Če je v primeru iz prvega odstavka tega člena očitno, da je predlagatelj izposloval začasni sklep iz nagajivosti, se kaznuje z denarno kaznijo do 1.000 evrov. Zoper sklep o kazni je dovoljena pritožba, ki zadrži njegovo izvršitev.