(1)
Prosilec vloži prošnjo za brezplačno pravno pomoč pri pristojnem sodišču ali na okrajnem sodišču, na območju katerega ima stalno ali začasno prebivališče oziroma sedež. Predsednik okrajnega sodišča mora zagotoviti, da se prejete prošnje nemudoma posredujejo pristojnemu sodišču.
(2)
Če ta zakon ne določa drugače, postopa pristojni organ za BPP po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek.
(3)
O prošnji za brezplačno pravno pomoč odloči pristojni organ za BPP z odločbo, o vprašanjih postopka pa s sklepom.
(4)
Zoper odločbe oziroma sklepe pristojnega organa za BPP ni pritožbe, mogoč pa je upravni spor. Tožbo v upravnem sporu lahko vloži tudi državni pravobranilec. Zadeve v upravnem sporu po tem zakonu se obravnavajo kot nujne.
(5)
Nagrada in dejanski stroški odvetnika za sestavo tožbe in za zastopanje v upravnem sporu se krijejo iz sredstev po 44. členu tega zakona, če upravno sodišče tožbi ugodi. Če upravno sodišče tožbo zavrže oziroma zavrne kot neutemeljeno, plača vse stroške tožnik sam.