11. člen
Obresti
1. Obresti, ki nastanejo v državi pogodbenici in se plačajo rezidentu druge države pogodbenice, se lahko obdavčijo v tej drugi državi.
2. Take obresti pa se lahko obdavčijo tudi v državi pogodbenici, v kateri nastanejo, in v skladu z zakonodajo te države, če pa je upravičeni lastnik obresti rezident druge države pogodbenice, tako obračunani davek ne sme presegati 5 odstotkov bruto zneska obresti.
3. Ne glede na določbe drugega odstavka se obresti, ki nastanejo v državi pogodbenici in se plačajo rezidentu druge države pogodbenice, ki je njihov upravičeni lastnik, obdavčijo samo v tej drugi državi, če:
a) take obresti plačajo vlade države pogodbenice ali njene politične enote ali lokalne oblasti ali centralne banke;
b) se take obresti plačajo vladi države pogodbenice ali njeni politični enoti ali lokalni oblasti ali centralni banki;
c) se take obresti plačajo za posojilo, ki ga je dala, odobrila, zanj dala poroštvo ali ga zavarovala ustanova, ki je po notranjih predpisih pooblaščena za zavarovanje in financiranje mednarodnih gospodarskih poslov;
d) se take obresti plačajo v zvezi z zadolženostjo zaradi prodaje kakršne koli opreme, blaga ali storitev na kredit;
e) take obresti plačajo banke banki druge države pogodbenice ali
f) take obresti plačajo družbe družbi druge države pogodbenice, če je taka družba povezana z družbo, ki plačuje obresti, z neposrednim najmanj 25-odstotnim deležem v kapitalu ali kadar sta obe družbi v lasti tretje družbe (ki je rezident katere koli države članice Evropske unije ali Švice), ki ima neposredno najmanj 25-odstotni delež v kapitalu prve družbe in v kapitalu druge družbe.
4. Pristojna organa držav pogodbenic s skupnim dogovorom uredita način uporabe omejitev iz drugega in tretjega odstavka.
5. Izraz »obresti«, kakor je uporabljen v tem členu, pomeni dohodek iz vseh vrst terjatev, ne glede na to, ali so zavarovane s hipoteko, in ne glede na to, ali dajejo pravico do udeležbe pri dolžnikovem dobičku, zlasti dohodek iz državnih vrednostnih papirjev ter dohodek iz obveznic ali zadolžnic, vključno s premijami in nagradami od takih vrednostnih papirjev, obveznic ali zadolžnic. Kazni zaradi zamude pri plačilu se za namen tega člena ne štejejo za obresti.
6. Določbe prvega, drugega in tretjega odstavka se ne uporabljajo, če upravičeni lastnik obresti, ki je rezident države pogodbenice, posluje v drugi državi pogodbenici, v kateri obresti nastanejo, prek stalne poslovne enote v njej ali opravlja v tej drugi državi samostojne osebne storitve iz stalne baze v njej in je terjatev, v zvezi s katero se obresti plačajo, dejansko povezana s tako stalno poslovno enoto ali stalno bazo. V tem primeru se uporabljajo določbe 7. ali 14. člena, odvisno od primera.
7. Šteje se, da obresti nastanejo v državi pogodbenici, kadar je plačnik rezident te države. Kadar pa ima oseba, ki izplačuje obresti, ne glede na to, ali je rezident države pogodbenice, v državi pogodbenici stalno poslovno enoto ali stalno bazo, v zvezi s katero je nastala zadolženost, za katero se plačajo obresti, ter take obresti krije stalna poslovna enota ali stalna baza, se šteje, da take obresti nastanejo v državi, v kateri je stalna poslovna enota ali stalna baza.
8. Kadar zaradi posebnega odnosa med plačnikom in upravičenim lastnikom ali med njima in drugo osebo znesek obresti glede na terjatev, za katero se plačajo, presega znesek, za katerega bi se sporazumela plačnik in upravičeni lastnik, če takega odnosa ne bi bilo, se določbe tega člena uporabljajo samo za nazadnje omenjeni znesek. V tem primeru se presežni del plačil še naprej obdavčuje v skladu z zakonodajo vsake države pogodbenice, pri čemer je treba upoštevati druge določbe te konvencije.