(1)
Policija lahko napoti osebe, ki jih najde na kraju storitve kaznivega dejanja, ali osebe, ki imajo bivališče v tujini, k preiskovalnemu sodniku ali jih zadrži do njegovega prihoda, če bi mogle dati za kazenski postopek pomembne podatke in če je verjetno, da jih pozneje ne bi bilo mogoče zaslišati ali da bi bilo to povezano s precejšnjim zavlačevanjem ali z drugimi težavami. Zadržanje takih oseb ne sme trajati več kot šest ur. Preiskovalni sodnik lahko na predlog državnega tožilca in ob upoštevanju okoliščin primera odredi, da mu policija privede take osebe oziroma da se čas za njihovo zadržanje oziroma privedbo na zaslišanje podaljša za najkrajši potrebni čas, vendar ne več kot za osemnajst ur. Če pisne odredbe ni mogoče pravočasno pridobiti, lahko preiskovalni sodnik izjemoma ustno odredi privedbo oziroma podaljšanje zadržanja. Pisna odredba mora biti izdana in osebi izročena takoj, ko je to mogoče, najpozneje pa ob zaslišanju. Policija zadržanim osebam zagotavlja smiselno enake pravice kot pridržanim osebam.
(2)
Policija sme fotografirati tistega, za katerega so razlogi za sum, da je storil kaznivo dejanje in vzeti njegove prstne odtise. Če je to nujno, da se ugotovi njegova istovetnost, ali v drugih primerih, ko je to pomembno za uspešno izvedbo postopka, sme njegovo fotografijo tudi objaviti. Policija sme vzeti bris ustne sluznice tistemu, za katerega so razlogi za sum, da je storil kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, če je to neogibno potrebno za uresničitev namenov, navedenih v prvem odstavku 148. člena tega zakona.
(3)
Če je treba ugotoviti, čigavi so prstni odtisi ali biološke sledi na posameznih predmetih, sme policija jemati prstne odtise in brise ustne sluznice oseb, za katere je verjetno, da so utegnile priti v dotik z njimi.