Za otroke z motnjami v telesnem in duševnem razvoju se po tem pravilniku štejejo tudi:
a)
gluhi in naglušni otroci ter otroci s težjimi motnjami komunikacije:
Gluh je otrok, ki je izgubil sluh za več kot 80 decibelov in je pogovorno sporazumevanje z njim nemogoče.
Naglušen je otrok, ki je izgubil sluh od 50 do 80 decibelov, s katerim je sporazumevanje nezanesljivo in je razvoj njegovega govora bistveno prizadet.
Težje motnje v govornem sporazumevanju ima otrok s srednje težkimi in težkimi disfazijami, afazijami (sy.Landau-Kleffner), autizmi itd.
b)
slepi in slabovidni otroci
Slep je otrok, ki ima tudi po korekciji z lečo ostrino vida na boljšem očesu manjšo od 0,10 (10%), in otrok s centralnim vidom na boljšem očesu s korekcijsko lečo od 0,20 (20%), toda z zoženim vidnim poljem na 20% in manj.
Slaboviden je otrok, ki ima tudi po korekciji z lečo ostrino vida na boljšem očesu manjšo od 0,3 (30%).
Za otroke s kombiniranimi motnjami se po tem pravilniku štejejo otroci, ki imajo hkrati dve ali več motenj ali diagnosticiranih bolezni, ki vsaka po sebi sicer ne predstavlja take stopnje motnje ali bolezni iz 2., 3. ali 4. člena tega pravilnika, na podlagi katere bi bil upravičen do dodatka za nego, njihova kombinacija pa upravičenost do dodatka utemeljuje.