(1)
Čas, ko je delavec po končanem izobraževanju za pridobitev strokovne izobrazbe (poklica) in izobraževanju za opravljanje izpita na državni ravni, ki je pogoj za opravljanje poklica (npr. državni pravniški izpit, izpit za notranjega revizorja) dolžan ostati na delu pri delodajalcu, je odvisen od višine stroškov delodajalca za njegovo izobraževanje, v katere se poleg direktnih stroškov izobraževanja vključujejo tudi nadomestila plače za čas izobraževanja in traja v odvisnosti od stroškov:
– od 2 do 3 povprečnih plač pri delodajalcu v mesecu pred nastankom obveznosti 1 leto – nad 3 do 4 povprečne plače pri delodajalcu v mesecu pred nastankom obveznosti 1 leto in pol – nad 4 do 5 povprečne plače pri delodajalcu v mesecu pred nastankom obveznosti 2 leti – nad 5 do 6 povprečnih plač pri delodajalcu v mesecu pred nastankom obveznosti 2 leti in pol – nad 6 do 7 povprečnih plač pri delodajalcu v mesecu pred nastankom obveznosti 3 leta
(2)
Če so stroški po pogodbi za izobraževanje višji od sedmih povprečnih plač pri delodajalcu, se delodajalec in delavec s pogodbo o izobraževanju lahko dogovorita tudi, da je delavec dolžan ostati na delu pri delodajalcu daljše obdobje od 3 let.
(3)
Delavec nima obveznosti po tem členu, če delodajalec ne izpolni svojih obveznosti po pogodbi o izobraževanju.
(4)
Delavec je dolžan povrniti stroške iz prvega odstavka tega člena, če mu je prenehalo delovno razmerje po njegovi volji ali krivdi, v sorazmernem delu glede na trajanje delovnega razmerja po končanem izobraževanju.