(1)
Delavcu pripada za dneve prisotnosti na delu povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela v višini najnižjih stroškov za prevoz z javnim prevoznim sredstvom.
(2)
Kjer ni možen prevoz z javnimi prevoznimi sredstvi, se delavcu obračunajo stroški za prevoženi kilometer v višini 15% cene neosvinčenega motornega bencina (95 oktanov) do najbližje postaje javnega prevoznega sredstva, od tam naprej pa pod pogoji in na način, določen v prejšnjem odstavku tega člena.
(3)
Če delavec med trajanjem pogodbe o zaposlitvi na svojo željo spremeni stalno ali začasno prebivališče, s čimer se stroški prevoza na delo in z dela povišajo, nima pravice do povračila tako povečanih stroškov prevoza, razen če se z delodajalcem ne sporazume drugače.
(4)
Če delavec med trajanjem pogodbe o zaposlitvi spremeni stalno ali začasno prebivališče, s čimer se stroški prevoza na delo in z dela znižajo, ima pravico do povračila dejanskih stroškov prevoza iz prvega odstavka tega člena.
(5)
Delavcem, ki delajo v drugem kraju v deljenem delovnem času in prekinitev traja več kot 2 uri, pripadajo v času dnevne prekinitve prevozni stroški na način in pod pogoji, ki jih določa kolektivna pogodba pri delodajalcu.