(1)
Predsednik senata mora že pred glavno obravnavo ukreniti vse, kar je potrebno, da se spor čim preje reši. Zlasti lahko:
1.
stranke povabi k razpravi o spornem stanju ter k sklenitvi poravnave;
2.
strankam naloži, da v določenem roku navedejo dejstva in dokaze, dopolnijo ali pojasnijo njihove pripravljalne vloge ter predložijo listine in druge predmete, ki so primerni za deponiranje pri sodišču, zlasti pa, da se izjavijo o dejstvih, pomembnih za odločitev;
3.
pridobi potrebne podatke.
(2)
Stranke je treba o vsaki odredbi obvestiti.
(3)
Predsednik senata lahko izven glavne obravnave izvede posamezne dokaze, vendar le, če je to koristno za potek kasnejše obravnave in se lahko domneva, da sodišče lahko izid dokaza pravilno oceni tudi brez neposrednega spremljanja poteka njegove izvedbe.
(4)
Sodišče lahko izjave in dokazila, ki se navedejo po izteku roka, določenega po prvem odstavku tega člena, zavrne in odloči brez nadaljnjega ugotavljanja dejstev:
1.
če bi njihova dopustitev po presoji sodišča zavlačevala rešitev spora,
2.
če stranka zamude ni zadostno opravičila,
3.
če je bila stranka poučena o posledicah zamude roka.