Uredba o emisiji snovi in toplote pri odvajanju odpadnih vod v vode in javno kanalizacijo

Mejne vrednosti biološke razgradljivosti, amonijevega dušika, sulfatov in težkohlapnih lipofilnih snovi v industrijski odpadni vodi so za odvajanje v javno kanalizacijo iz posameznih vrst naprav določene v tej uredbi in v posebnih predpisih iz 3. člena te uredbe.

Ne glede na predpisane mejne vrednosti biološke razgradljivosti iz prejšnjega odstavka lahko ministrstvo, pristojno za okolje (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo) na podlagi vloge upravljavca naprave za posamezno napravo določi v okoljevarstvenem dovoljenju za obratovanje te naprave največjo letno količino industrijske odpadne vode in najnižjo stopnjo biološke razgradljivosti, ki je nižja od predpisane mejne vrednosti, če je iz priložene dokumentacije razvidno, da je pri običajnem razredčevanju odpadne vode na skupni ali komunalni čistilni napravi stopnja biološke razgradljivosti, izražena z vrednostjo KPK ali TOC, najmanj 80% stopnje razgradnje odpadnih vod na čistilni napravi, in če je k vlogi priloženo mnenje upravljavca javne kanalizacije, da predlaganemu odvajanju industrijske odpadne vode ne nasprotuje.

Ne glede na predpisane mejne vrednosti amonijevega dušika, sulfatov in težkohlapnih lipofilnih snovi iz prvega odstavka tega člena lahko ministrstvo na podlagi vloge upravljavca naprave za posamezno napravo določi v okoljevarstvenem dovoljenju za obratovanje te naprave največjo letno količino industrijske odpadne vode in največjo vrednost koncentracije amonijevega dušika, sulfatov in težkohlapnih lipofilnih snovi v njej, ki je večja od predpisane mejne vrednosti, če je iz priložene dokumentacije razvidno, da zaradi odvajanja vseh odpadnih voda v javno kanalizacijo na vtoku v komunalno ali skupno čistilno napravo koncentracija amonijevega dušika v odpadni vodi ne presega 50 mg/l oziroma koncentracija sulfatov 300 mg/l, in če je k vlogi priloženo mnenje upravljavca javne kanalizacije, da predlaganemu odvajanju industrijske odpadne vode ne nasprotuje.