18. Po določbi prvega odstavka 72. člena ZRev-1 mora Inštitut stranko pozvati, naj se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za odločitev. Po drugem odstavku tega člena mora poziv vsebovati: 1) določno navedbo dejstev in okoliščin, o katerih naj se stranka izjavi, in dokazov, iz katerih ta dejstva izhajajo, 2) rok za izjavo, 3) pouk stranki, da mora izjavi priložiti listinske dokaze, če se nanje sklicuje, in opozorilo, da po preteku roka ne bo imela pravice navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov. Po tretjem odstavku navedenega člena lahko stranka v izjavi navaja dejstva, iz katerih izhaja, da dejstva in okoliščine, navedene v pozivu iz prvega odstavka tega člena, niso podani, in predlaga dokaze, s katerimi dokazuje obstoj zatrjevanih dejstev; če se stranka sklicuje na listinske dokaze, mora te dokaze priložiti izjavi. Petega odstavka 72. člena ZRev-1 ni mogoče razlagati zunaj konteksta, ki ga za odločanje Inštituta določajo vse določbe navedenega člena, pri čemer je treba upoštevati še druge zakonske določbe, ki so pomembne za posamezen postopek.(*5) Iz navedene zakonske ureditve je razvidno, da mora Inštitut najprej predstaviti v celoti vsa dejstva in vse dokaze, ki po njegovem mnenju utemeljujejo uvedbo postopka. Stranka, zoper katero je uveden postopek, se ima pravico izjaviti o vseh navedenih dejstvih in vseh dokazih, navajati dejstva in predlagati izvedbo dokazov.(*6) Iz petega odstavka 72. člena ZRev-1 izhaja le, da to lahko stori le do določenega roka, ne pa tudi kasneje. To pa ne pomeni, da lahko Inštitut še po tem, ko se stranka izjavi, postopek vodi na podlagi dejstev, o katerih se stranka ni imela možnosti izjaviti, oziroma da lahko izvaja tudi dokaze, ki jih niti sam ni navedel že v začetku, niti jih ni predlagala stranka. Če bi po tem, ko se je stranka že izjavila o dejstvih in dokazih, Inštitut hotel ugotavljati nova dejstva in izvajati nove dokaze, bi moral znova postopati po določbi prvega odstavka 72. člena ZRev-1. Navedenih zakonskih določb ni mogoče razlagati drugače.
19.
Določba petega odstavka 72. člena ZRev-1 naj bi bila v neskladju z 22. členom Ustave tudi zato, ker naj bi stranko zaradi časovne omejitve navajanja dejstev in predlaganja dokazov postavljala v neenakopraven položaj v primerjavi z Inštitutom. Iz pravice do enakega varstva pravic izhaja načelo o "enakosti orožij". To zahteva takšno ureditev postopka, ki zagotavlja enakopraven položaj strank, ki v njem nastopajo (odločba Ustavnega sodišča št. Up-39/95 z dne 16. 1. 1997, OdlUS VI, 71). Inštitut ni nasprotna stranka v postopku, temveč je organ, ki odloča po pravilih postopka, določenih v 70. do 76. členu ZRev-1,(*7) v primerih, ki jih določa ta zakon. Zakonodajalec je v skladu z drugim odstavkom 121. člena Ustave prenesel na Inštitut javna pooblastila za opravljanje nekaterih funkcij državne uprave (12. člen ZRev-1). Zato izpodbijana ureditev že zaradi tega ne more biti v neskladju z zahtevo po enakopravnosti strank v postopku, kot izhaja iz 22. člena Ustave.
20.
Izpodbijana ureditev ni primerljiva s položajem, o katerem je Ustavno sodišče odločalo z odločbo št. U-I-153/93 (na katero se pobudnik sklicuje). Z njo je odločilo o ustavnosti izključitve nekaterih dokazov za nekatere izmed upravičencev do statusa in pravic civilnega invalida vojne, medtem ko je bilo drugim upravičencem takšno dokazovanje dovoljeno. Po izpodbijani ureditvi ima stranka pravico predlagati izvedbo vseh dokazov, omejena pa je v času, do katerega sme navajati dejstva in predlagati dokaze. Slednje pomeni, da Zakon uveljavlja t. i. prekluzijo glede navajanja dejstev in predlaganja dokazov.(*8)
21.
Ker 22. člen Ustave zagotavlja pravico stranke do izjave in torej pravico, da navaja dejstva in predlaga dokaze v svojo korist, je ureditev, ki to njeno pravico omejuje samo na določen čas med potekom postopka, poseg v navedeno pravico iz 22. člena Ustave. Zato je moralo Ustavno sodišče presoditi, ali je takšen poseg ustavno dopusten.
22.
V primeru, ko zakonska ureditev posega v posamezno človekovo pravico, Ustavno sodišče dopustnost takšnega posega presoja z vidika obstoja ustavno dopustnega cilja (tretji odstavek 15. člena Ustave) in z vidika načela sorazmernosti (2. člen Ustave). Če Ustavno sodišče ugotovi, da gre za ustavno nedopusten poseg, ugotovi neskladje s človekovo pravico in ne z navedenimi določbami, ki urejajo načela za varstvo človekovih pravic. Zato ni bilo treba posebej odgovarjati na zatrjevano neskladje z 2. členom in s tretjim odstavkom 15. člena Ustave. Navedeno velja tudi za presojo drugih izpodbijanih določb.
23.
Poleg tega, da lahko poseg v človekove pravice temelji le na ustavno dopustnem cilju (tretji odstavek 15. člena Ustave), je treba po ustaljeni ustavnosodni presoji vselej oceniti še, ali je ta v skladu z načeli pravne države (2. člen Ustave), in sicer s tistim izmed teh načel, ki prepoveduje prekomerne posege države tudi v primerih, ko se z njimi zasleduje ustavno dopusten cilj (splošno načelo sorazmernosti). Oceno, ali gre za prekomeren poseg, opravi Ustavno sodišče na podlagi t. i. strogega testa sorazmernosti. Ta test obsega presojo treh vidikov posega: 1) ali je poseg sploh nujen (potreben); 2) ali je ocenjevani poseg primeren za dosego zasledovanega cilja; 3) ali je teža posledic ocenjevanega posega v prizadeto človekovo pravico proporcionalna vrednosti zasledovanega cilja oziroma koristim, ki bodo zaradi posega nastale (načelo sorazmernosti v ožjem pomenu oziroma načelo proporcionalnosti). Šele če poseg prestane vse tri vidike testa, je ustavno dopusten (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-18/02 dne 24. 10. 2003, Uradni list RS, št. 108/03 in OdlUS XII, 86).
24.
Cilj predpisanega posega je v pospešitvi in koncentraciji postopka. Revidiranje računovodskih izkazov zagotavlja resničen in pošten prikaz finančnega stanja in poslovnega izida pravne osebe. Ta prikaz je najhitreje dosegljiv in najcelovitejši vir informacij o delovanju gospodarskega subjekta na trgu. Tako je podlaga za odločanje gospodarskih subjektov in s tem posledično podlaga za določanje velikosti ponudbe in povpraševanja oziroma tržne vrednosti gospodarskega subjekta. Zato pomenijo revizijski podatki v bistvu varnostni mehanizem, s katerim se zagotavlja zaupanje uporabnikov podatkov (npr. vlagateljev, zaposlenih, dobaviteljev, kupcev). S tem se zmanjšuje poslovno tveganje oziroma zagotavlja razvoj v želeni smeri. Hkrati se s tem posameznemu gospodarskemu subjektu zagotavlja tudi določen in varen položaj na konkurenčnem trgu. Revidiranje računovodskih izkazov je tako pomemben mehanizem v tržnem gospodarskem sistemu. Učinkovit nadzor nad delovanjem revizorjev je zato potreben, da revidiranje lahko odigra svojo vlogo in da se ohranja zaupanje v delo revizorjev. Sestavni del učinkovitosti je tudi zahteva po tem, da se postopki odvijejo hitro. Zato se z izpodbijano ureditvijo zasleduje ustavno dopusten cilj. Da bi se ta cilj v postopku ukrepov nadzora nad revidiranjem dosegel, je nujno, da se možnost navajanja dejstev in predlaganja dokazov časovno omeji. Ker se s tem lahko doseže zasledovani cilj, je omejitev pravice iz 22. člena Ustave tudi primerno sredstvo.
25.
Ali je teža posledic ocenjevanega posega proporcionalna teži vrednosti zasledovanega cilja, pa je odvisno predvsem od tega, ali je stranka imela zadostno možnost, da se izjavi o vseh relevantnih vidikih zadeve, pri čemer mora tudi sama prispevati k pospešitvi postopka. Glede na to, da Inštitut v pozivu stranki, naj se izjavi, vnaprej opredeli predmet obravnavanja, in da se stranka v danem roku lahko izjavi o vseh vprašanjih ter navaja dejstva in predlaga izvedbo dokazov, je stranki v tem postopku dana možnost, da se opredeli do vseh relevantnih vidikov zadeve. Če tega brez svoje krivde ne more storiti, potem v konkretnem postopku nastopi položaj, na katerega je bilo opozorjeno že zgoraj in zaradi katerega bi Inštitut stranko moral ponovno pozvati, naj se izjavi, saj drugače glede na določbo tretjega odstavka 9. člena ZUP in 22. člena Ustave na dejstvih, o katerih se stranka ni mogla izjaviti, ne more utemeljiti svoje odločitve.(*9) Če do tega pride, je to stvar uporabe prava v posamičnem postopku in stvar okoliščin vsakega posameznega primera. Zmotno je zato prepričanje pobudnika, da iz določb ZRev-1 izhaja ureditev, po kateri lahko Inštitut po tem, ko stranko pozove, naj se izjavi, odločanje v postopku utemeljuje na kakšnih dejstvih ali dokazih, ki stranki ne bi bili vnaprej predstavljeni. Izpodbijana ureditev torej predpostavlja, da se je stranka imela možnost izreči o vseh dejstvih in dokazih, ki jih je moral že v pozivu opredeliti Inštitut, zato je teža posega v pravico do enakega varstva pravic tudi proporcionalna zasledovanemu cilju. Glede na navedeno je poseg v človekovo pravico iz 22. člena dopusten, zato izpodbijana določba tudi s tega vidika ni v neskladju z 22. členom Ustave.