Odločba o ugotovitvi, da člen 36, tretji odstavek 70. člena, peti odstavek 72. člena, prvi odstavek 73. člena, drugi odstavek 74. člena, 81., 83. in 84. člen Zakona o revidiranju niso v neskladju z Ustavo, ter o razveljavitvi prvega odstavka 80. člena Zakona o revidiranju in tretjega odstavka b) točke tarifne številke 5 Tarife o taksah in nadomestilih

26. Po določbi prvega odstavka 73. člena ZRev-1 odloča Inštitut brez naroka. Po določbi drugega odstavka tega člena lahko Inštitut ne glede na ureditev v prvem odstavku razpiše ustno obravnavo, če presodi, da je to potrebno za razjasnitev ali ugotovitev odločilnih dejstev. Če ZRev-1 ustne obravnave ne bi posebej uredil, bi se uporabljala določba prvega odstavka 154. člena ZUP, po kateri uradna oseba, ki vodi postopek, lahko razpiše ustno obravnavo, mora pa jo predpisati v zadevah, v katerih je udeleženih več strank z nasprotujočimi si interesi, ali kadar je treba opraviti ogled ali zaslišati priče ali izvedence.(*10) V postopku nadzora nad revidiranjem računovodskih izkazov niso udeležene stranke z nasprotujočimi interesi. Kljub temu pa ostaja obveznost, da bo Inštitut moral razpisati ustno obravnavo, če bo to potrebno za razjasnitev zadeve ali ugotovitev odločilnih dejstev. K temu ga zavezuje določba drugega odstavka 73. člena ZRev-1. Ne glede na to, ali se ustna obravnava izvede ali ne, pa je jasno, da se bo morala stranka v predpisanem času izjaviti o vseh dejstvih, navajati dejstva in predlagati dokaze. Zato sama izvedba naroka za ustno obravnavo v primerih, ko ta glede na okoliščine primera ni potreben, ne more vplivati na strankino pravico do izjave. Zato izpodbijana določba sama zase v pravico do izjave ne posega in zato s tega vidika tudi ni v neskladju z 22. členom Ustave.