42. člen 81 se glasi: "Tožnik v postopku sodnega varstva ne more navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov."
Člen 83 se glasi: "Sodišče odloča brez obravnave."
43.
Pobudnik Marjan Pogačnik zatrjevano neskladje izpodbijanih določb z 22. členom Ustave gradi na predpostavki neenakopravnega položaja v postopku pred Inštitutom. Da ureditev v postopku pred Inštitutom s tega vidika ni v neskladju z 22. členom Ustave, je bilo že obrazloženo. Prav tako je bilo odgovorjeno na pobudnikovo zmotno prepričanje, da je le stranka časovno omejena v navajanju dejstev in predlaganju dokazov, Inštitut pa ne. Zato z razlogi, ki so se glede postopka pred Inštitutom izkazali kot neutemeljeni, pobudnik tudi ne more utemeljevati neustavnosti določbe 81. člena ZRev-1. Neutemeljeni so tudi očitki o neenakopravnem položaju strank v postopku sodnega varstva. V sodnem postopku sta obe stranki, tokrat tudi Inštitut, v enakem pravnem položaju. člen 81 ZRev-1 sicer res izrecno določa, da "tožnik" ne more navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov. Vendar iz te določbe ne izhaja, da bi to lahko uveljavljala tožena stranka, to je Inštitut, v odgovoru na tožbo. Dejstva in dokaze, na podlagi katerih je tekel postopek pred Inštitutom, je moral namreč Inštitut po določbi prvega in drugega odstavka 72. člena ZRev-1 navesti, še preden je bila stranki dana možnost, da se o njih izjavi. Iz tega izhaja, da ta prepoved velja tudi za Inštitut. Zato tudi v postopku sodnega varstva, kot je urejen v ZRev-1, stranki nista neenakopravno obravnavani in torej zatrjevano neskladje z Ustavo ni podano.
44.
Poudarjeno je že bilo, da je postopek sodnega varstva v izpodbijani ureditvi t. i. spor o zakonitosti izpodbijanega posamičnega akta,(*20) kar pomeni, da Vrhovno sodišče na podlagi tožnikovih navedb preizkuša, ali je bilo v upravnem postopku pred Inštitutom pravilno ugotovljeno dejansko stanje ter v predpisanem postopku pravilno uporabljeno materialno pravo. Vrhovno sodišče torej ne bo ugotavljalo le morebitnih procesnih kršitev, kot navaja pobudnik, temveč bo v mejah tožbenega zahtevka preizkušalo odločitev Inštituta z vseh vidikov.(*21) Ko zahteva preizkus zakonitosti odločbe Inštituta, pa je tožnik omejen tako, da v tožbi ne more navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov, torej tistih, ki jih ni navajal in predlagal že v postopku pred Inštitutom. Torej gre za prekluzijo glede navajanja dejstev in predlaganja dokazov, ki je poseg v njegovo pravico do izjave iz 22. člena Ustave, ki stranki zagotavlja, kot je bilo že navedeno, tudi pravico, da v postopku, v katerem zahteva varstvo svojih pravic, navaja dejstva in predlaga dokaze v svojo korist. Zato je bilo treba preizkusiti, ali je ta poseg dopusten.
45.
Izpodbijana določba zasleduje isti cilj kot peti odstavek 72. člena ZRev-1. Da bi bil nadzor nad delovanjem revizorjev lahko učinkovit zaradi ohranitve zaupanja v njihovo delo, morajo postopki potekati hitro, še posebej glede na to, da so izrečeni ukrepi nadzora izvršljivi šele po pravnomočnosti odločbe o izrečenem ukrepu. Zato se z izpodbijano ureditvijo zasleduje ustavno dopusten cilj. Da bi se ta cilj dosegel, je nujno, da se možnost navajanja dejstev in predlaganja dokazov omeji tudi v sodnem postopku. Drugače tudi omejitev v postopku pred Inštitutom ne bi mogla doseči svojega namena. Ker se s tem posegom lahko doseže zasledovani cilj, je omejitev pravice iz 22. člena Ustave tudi primerno sredstvo. Ocenjevani poseg je tudi proporcionalen vrednosti zasledovanega cilja, saj je stranka imela zadostno priložnost, da se opredeli glede vseh relevantnih vidikov zadeve. Glede na navedeno je poseg v človekovo pravico iz 22. člena dopusten, zato izpodbijana določba ni v neskladju z 22. členom Ustave.
46.
Glede na dopustnost omejitve pravice do izjave, s katero stranka vsebinsko uveljavi pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave, izpodbijana ureditev tudi ne more biti v neskladju z navedeno človekovo pravico. Stranki je v tem postopku zagotovljeno sodno varstvo v obsegu, kot ga zagotavlja prvi odstavek 157. člena Ustave.
47.
Člen 83 ZRev-1 naj bi bil v neskladju s pravico do izjave iz 22. člena Ustave (s pravico "biti slišan", kot jo imenuje pobudnik), ker onemogoča izvajanje dokazov, pri katerem bi bila stranka lahko navzoča, kar naj bi bilo nujna sestavina kontradiktornega postopka. Dejstvo, ali je pri odločanju o pravici ali obveznosti v posameznem postopku opravljena obravnava ali ne, samo po sebi na strankino pravico, da se izjavi, ne vpliva. Stranki v postopku je ta pravica zagotovljena tudi tako, da se lahko izjavi v pisni obliki. To možnost pa po izpodbijani ureditvi stranka ima. Zato je pobudnikov očitek o neskladnosti izpodbijane določbe z navedeno človekovo pravico neutemeljen. Prav tako neutemeljen pa je tudi očitek o tem, da naj bi bila določba neustavna zaradi onemogočanja izvajanja dokazov v navzočnosti stranke. V tem postopku sodnega varstva, ki je, kot je bilo že obrazloženo, postopek t. i. upravnega spora o zakonitosti upravne odločitve, se namreč dokazi ne morejo izvajati. Sodišče preizkuša zakonitost odločbe Inštituta in glede na naravo tega sodnega odločanja nima pooblastila za to, da bi samo ugotavljalo dejstva in izvajalo dokaze ter na tej podlagi samo odločalo o tem, ali naj se posamezen ukrep nadzora izreče ali ne. Če bo Vrhovno sodišče ugotovilo, da je Inštitut napačno ugotovil dejansko stanje, da je bilo materialno pravo napačno uporabljeno ali da so bile v postopku storjene procesne kršitve, bo moralo izpodbijano odločbo odpraviti in zadevo vrniti Inštitutu v nov postopek oziroma bo odločilo v skladu s pooblastili iz 61. člena ZUS. Glede na navedeno izpodbijana določba ni v neskladju z 22. členom Ustave.